13 DRUGI DEL!

Day 1,915, 03:43 Published in Slovenia Serbia by GrinOne

Od 13. Do 13.!

Spomladi in jeseni imam vedno probleme s prehladi in ostalim kar se razvije iz njih. Nimam odpornosti, saj so mi s timektomijo odstranili priželjc (http://prntscr.com/sxzp2).

…Tisto zimo je zapadlo največ snega, v decembru. Meter in čez!
13. decembra so me sprejeli na Infekcijsko kliniko: zastarana pljučnica in čez nova, zaliti obe pljučni krili. Dihal sem kot pes, ki je ravnokar pretekel 10 km, na škrge!

Na sprejemu sem prosil, naj me ne uležejo na hrbet, ker bom nehal dihati! …in so me ulegli na hrbet, in sem nehal dihati. Okrog postelje se je nagnetlo 10 ali več osebja, ki so poskušali reševati situacijo.

»…izgubljamo ga!«
»Hitro , intubacija! Je nezavesten…«

Če je to nezavest… vse sem slišal, samo prepustil sem se toku, nisem mogel več pomagati, niti sebi. Grozno! Samomora z zadušitvijo ne bi nikoli delal. Kaj mam v prsnem košu, ogenj? Razneslo me bo! Naj že vzamejo nož in naredijo luknjo skozi rebra, da spustijo pritisk ven! Kot bi notri razneslo atomsko bombo…

Sranje, eno debelo cev mi tlačijo v nos, potrgali so mi že vse do grla, čutim kri, ki zaliva žrelo.
»..ne gre! Stalno se zatika!«
»Daj meni, bom jaz!«

Razprli so mi usta, tlačili železje med zobe in porinili tubus v pljuča. Kakšno olajšanje, ko je bil prvič vpihnjen zrah z ambujem v moja pljuča…

Na oddelku sem preživel natančno en mesec. Kar se je zgodilo vmes med božičnimi prazniki, bo nova zgodba, ki je bila glavna prelomnica mojega življenja doslej

En mesec popolne zavesti, ko se ne moreš ne premakniti, ne jesti , ne piti. Ne vidiš, kako zunaj pada sneg, ki ga ob prihodu še ni bilo. Umivajo te drugi… Ti pa pri sedemnajstih ležiš nepremično na hrbtu in gledaš bel strop, namesto da bi z vrstniki užival najstništvo. Obisk imaš strogo minimalno odrejen in zgleda ko marsovec v vseh tistih ogrinjalih is skafandrih… In kako uspeš, da ne znoriš? Ne vem, verjetno volja… te pa imam od nekdaj veliko.

Preden so me 13. januarja spustili domov, so me posedali na postelji, povijali noge in me ponovno naučili hoditi…
In mi je uspelo. Odšel sem domov… Tja, kjer sem najraje. Sem povedal svojim, da me bodo od doma, še ko bom končal svojo pot, morali vleč s konji, a jim ne bo uspelo!

Da ne pozabim povedati: zbolel sem, ko sem bil star 13 let!