MOJA EDINA ŽELJA JE NEURESNIČLJIVA
GrinOne
Ljudje radi tekmujemo! In prav je tako, samo da je tekmovanje zdravo! In je prav vseeno, če je to šport ali človek ne jezi se ali pobiranje krompirja ali pa samo eIgra….
Tudi sam sem športna duša, na žalost bolj duša, kot športnik! Že šah me izmuči, kje da bi se potlej še ukvarjal s čim drugim… Pa vendar, želja ostaja, adrenalin mi požene kri po žilah z višjo prestavo, kot je to zame običajno, čeprav samo gledam … šport.
Takoj z vstopom v OŠ sem se vključil v nekaj organizacij, saj me je zanimalo »vse živo!«. Tabornik sem bil avtomatsko, saj sem doma z vasi in ti to skoraj pride z geni! Rad sem igral nogomet, košarko pa vedno raje gledal, čeprav sem bil po rasti grajen ravno obratno!
Kljub temu pa me je zaznamoval popolnoma drug šport! Skoki! V naši OŠ so namreč imeli dogovorjeno, da so v šolo prišli trenerji, ki so imeli željo trenirati mladino in so to počeli v glavnem na prostovoljni bazi oz. samo za pokrivanje stroškov, pa še to samo za kako bivanje, še bencin je ponavadi trener plačal sam… Pri nas je bil to dr. Tone Dečman: http://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_De%C4%8Dman , ki je skakal pred časom Šlibarja http://www.jozeslibar.si/b2.asp in je sodeloval, ko je Šlibar postavil svetovni rekord 141 metrov http://www.jozeslibar.si/b3.asp (zadnji odstavek, da ne bo preveč branja )
No in tako smo trenirali… V glavnem suho, kondicijsko in nestrpno čakali zime in snega! Pozimi smo skakali v Guncljah ali na kakih naravnih skakalnicah kar z alpskimi smučmi, saj pionirčki več nismo rabili!
Po 5 letih treninga je prišla TISTA zima in tudi mi smo se odpravili na Pokljuko v vojašnico, kjer smo spali in imeli poskrbljeno za vse ostale življenjske potrebe. In čeprav so bile šipe popokane in precej mraz, voda ledeno mrzla, smo bili vsi navdušeni, zagnani… začelo se je! Zares!
Tam smo, malce stran od vojašnice, naredili skakalnice iz snega kar na bregu. Za nas mlajše spodaj za skoke pod 10 metrov z alpskimi smučmi, iz gozda dol po strmini pa večjo, okrog 30 metrsko.
In seveda sem bil tako zagnan, da sem na mali skakal čez 10 m, kar so opazili tudi trenerji. Poklicali so me na stran in vprašali, če bi poskusil s skakalnimi smučmi… in kar na veliki, s starejšimi! Kaj ne, samo da lahko! In čeprav sem prvič obul prave skakalne smuči z vezmi na »zajle« se dvakrat zapeljal po bregu, da jih preskusim, sem bil že v vrsti in »štanfov« po bregu.
Adrenalin je bil hud, srce sem čutil v grlu, ko sem stal na vrhu skakalnice in se pripravljal na skok… Nisem razmišljal o tem, da sploh ne znam skakati s temi smučmi… samo o tem, kako bom skočil tako, kot ostal – in že sem se peljal po zaletišču! Odrinil sem kolikor sem lahko, smuči sem čutil, kot da so se mi sezuli čevlji, pa se nisem oziral na take malenkost! Bil sem v adrenalinskih nebesih! Vsi so me gledali in jim je zastal dih, ko sem doskočil in motovilil z rokami in lovil ravnotežje! Vendar nisem padel, in tudi skok je bil popolnoma konkurenčen, dejstvo, da sem bil najmlajši, pa je dvigovalo moj ponos!
To je bil moj začetek vzpona! Šli smo v Mostec pogledat skakalnice, ki so že takrat bile delno pokrite s plastiko, moderne, lepe… Dobili smo čevlje od prejšnje generacije in skakalne smuči in se pripravili za naslednjo sezono. Na žalost pa je to bil tudi konec. Naslednjo sezono je trener Tone še prišel nekajkrat in nam pokazal vaje, ki smo jih potlej delali. Vendar ni mogel več… Material je bil utrujen, možak je bil v letih, upokojen in vse poškodbe iz njegove športne kariere so vedno bolj kazale zobe… Ko je z roko pokazal gib, mu je ramo vrglo iz sklepa, koleno se mu je zataknilo,…
In potlej ni več prišel…
Skakalni krožek je razpadel, šolsko opremo so razdelili…
Kljub temu pa mi je ostala športna žilica, saj sem oboževal tek! In še vedno ga, le da ga sedaj ne zmorem več, odkar sem zbolel. Takrat pa sem tekel na vseh krosih in tekmovanjih, skakal v daljino na atletskih prireditvah tekal doma in po gozdovih!
In danes? Ja, do smrti bom imel samo eno željo, ki mi razbija v prsih, željo po teku, želim teči, dolge proge… Na žalost bo to ostala le želja… Neuresničena. Z vsem sem se sprijaznil s tem se pa res ne morem in upam, da v naslednjem življenju… – tekač bom!
Ne mislite pa, da sem vrgel puško v koruzo! Kje pa! Sem namreč vedno in povsod borec, tudi navdušen igralec namiznega tenisa! In nisem slab! Igram ga toliko časa, da padem na tla, vendar me poberejo soigralci, posedejo na stol in ko pridem k sebi, spet igram… Tako je to – življenje je borba! V vsako stvar, ki se je lotiš, je potrebno vložiti trud, srce, požrtvovalnost! In kaj dobiš? VSE! Dobiš zadoščenje, izpopolnitev, veselje, … nagrade, ki pretehtajo vsako fizično plačilo – tega se z denarjem ne da kupiti.
Tako, toliko za danes. Tema je zelo aktualna, saj prihaja Planica in povem vam, bo dogodek! Hkrati pa tudi malce namigujem na vse pogovore, ki jih imamo v eRep, kjer se pehamo za medaljami! Jaz jih rad osvajam s svojim trudom in jih ne kupujem z denarjem, potrudim se in vložim vanje čas… Nagrada pa je zaenkrat še vedno v zadovoljstvu, nasmešku na licih, in želji po nadaljevanju…
Comments
v1
Odlično kot vedno.....
vote
ja, sam učas je blo bl odlično, zdej je pa mal mn, sam pa dej bl tišimo! -lol
legenda : )
jah, do legende pr športu nism pršu, sm ustov kr pr L... ; )
Se vedno probavas...to tudi steje 🙂
Odličen članek Grin, sploh ker se tudi jaz spominjam časov ko smo si opremo za naše športe sposojali od predhodnikov, ki je bila večinoma odslužena, pa še vedno dovolj dobra in funkcionalna da si se naučil osnov športa ki si ga želel trenirati. Dandanes je vse preveč matrialistično..vse mora biti ganz novo četudi traja samo 5 treningov pa potem vržeš na podstreho/lopo/klet in tam stoji dokler je prostor. Spomnil si me tudi na štanfanje, ki sem se ga posluževal kot mulec..delali smo si svoje skakalnice in nobenemu ni bilo težko preštanfat tistih 20 metrov..če danes svojim otrokom samo omenim štanfanje rajši ne gredo ven😛 Če bi pa že šli stanfat (samo da vidijo kako izgleda) bi se pa ta izlet spremenil v pravo moro po 2 preštanfanih dolžinah🙂 super članek, z veseljem sem ga prebral 😉 vote..sub ze odprej!
Sej je še hujš! Jest pobom kupim karte, za smučišče, pa še pelov bi jih ke... Pa neeee! Ke se kermu da! Ne morem verjet: naša generacija - vedno zunaj, letat, družit..., današnja pa samo not za kompom sedet, spat podnev... Čudn, da sploh še gdaj grejo na kak lajf dogajanje! Pa še to kokr opažam bl na take mitinge, kot je biu učeri eRep na gorenjskem! No pa kak koncert še...
vote,ampak brat se mi pa ne da je preveč tega pa ura je še noč 🙂
ha, ha, ... ura je pa še noč, ja! Boš pa pol, podneu! -lol
Kaj naj rečem?
Luštno je blo... : D
Res je blo lušno! Bili smo mladi, neobremenjeni... sčasoma pa se nalaga in nalaga - balasta toliko, da pozabimo, da bi lahko še vedno blo tako, ko bi znali odmisliti nekaj teh bremen - vendar postajamo manj elastični in manj zainteresirani narediti kak dodaten ovinek,... samo tako, malo za hec.
Fajn!
...sam da bo še velikokrat tko! ...fajn, pa to... ; )
v23
Ne vem, kako te moram uvrstit... Hvala za vote.
Mnogokrat je tako, da kaj prepreči naše želje in sanje
Rečem pa da ne pretiravaj in igraj le do tja, kjer še zmoreš-
Ja, prav si povedal! Ne bom pretiraval... Sem se že v startu odločil, da bo to moje zanimanje za nekaj časa - predvsem iz firbca, da vidim, kaj se da... Takoj zdajle pomladi bo toliko dela okrog hiše, da ne bo več niti toliko časa, vseeno pa imam še načrt za naprej... Ko pa bo zadosti, bom končau. Morda bom še najdlje vztrajal pri teh časopisih, ker me je ta opcija že od začetka najbolj potegnila...
V ne vem kolk ampak vseno dober članek : D
fajn
voted!
super branje : )
Se je tut supr spomnit! Škoda sam to, da je mem... : (
kolko si pa star če smem vprašat?
drgač pa vote, seveda : )
Hm, komu sem pa prej oddau odgovor tebi!? Ma spet sm neki zasrov...
...ja, sem se spet zamislu. Preveč... Če pa si prebrau moje članke, odgovor na svoje vprašanje že imaš! ; )
nisem 🙁
Odgovor za mularijo, Ukineš TV, omejiš komp, pa se spremeni življenje njih in družine
Jaaa... Sam pol so pa filozofske debate in variacije drugih možnosti...! ; )
šiba in korenček sta zrasla v raju, pa vztrajat moraš
pri vseh pravicah, ki jih danes imajo otroci (in pri tem jih v šolah na polno opominjajo in spodbujajo, da se minimalna kršitev takoj prijavi) je kakršen koli ukrep proti otrokom nesprejemljiv...
dobre zgodbe pišeš, vote!
to jih piše lajf! Jest sam spomnem!
tooooo! samo tisti del mi pa ni všeč, ko pretiravaš...padem na tla in me poberejo...! to nima prav nobenega
smisla! treba je znati nehati igrati takrat, ko se nisi še povsem izčrpal; globoko zajeeti sapo, se nadihati
do tiste stopnje, ko srce ne razbija več, pa spet v boj...! že življenje samo nas preveč izčrpa, mi moramo poznati meje. meje sebe in svojega telesa, ki nam je edini in prvi dom...!
Veš @mufekk, tu imam pa jaz drugačno življensko vodilo: daj od sebe vsak trenutek toliko, kolikor ti duša da! Kot si že prebral, sem se z ostalim že sprijaznil! Tudi zdravnikom sem že zavrnil zdravila in to samo zaradi razloga, da ne otopim še za tiste malenkosti, ki mi obarvajo sivino...
Ne veš pa, da mene fizični napor strese po tleh, vendar sem v pol ure nazaj, psihični pa za 24 ur! In edinole preusmeritev pozornosti mi izboljša kvaliteto življenja za 23 ur in pol! torej... odločitev ni težka!
...sam bi se vseeno malo 'šparal', imam občutek, da bi morda počasi lahko nabiral 'kondicijo' in bi vsak naslednji dan zmogel malček več...!
- pa še tvojo bi manj skrbelo, kot če te po tleh pobirajo ...! jojj : (
glede na to da si fighter bi morda probal še z meditacijo
super članek. poškodbe so pa na žalost tiste ki nam največkrat preprečjo naše sanje.
itak da si dubu vote : )
...pri meni se je vse tok pokril, da v nobenem primeru ni variante...
To je pa res škoda, da vam niso morgli zrihtati novega trenerja... Članek super kot vedno, navdušena nad tvojo zagnanostjo : )
sej pravim, da je to biu bolj dogovor zainteresiranih starejših - bivših tekmovalcev s šolami - krožki so to bli, ki so radi delali z mladino. To so bli YUGA časi, kjer je blo udarništvo pač vedno prisotno sam če je bla vola...
Če so že neki začeli bi lahko to končali ; )
Vote, itak. Spet super branje.
Se pa pridružujem Solinarju in Mufekku, ko pravita, da se malo bremzaj pri pingpongu. : ( Pretiravanje nikoli ni dobro. Meje je treba premikati počasi, a vztrajno, je več uspeha.
hm, sej vem, da zgleda mal čudn, sam jest sem že tok mej prestavu, da pol na konc probaš tut mal uživat... Drgač sem momentalno premal na pingpongu in mislim, da bom vsakič uživou! Je pa drugače po moje že tako al tako določen, kok bo še srce zdržov, k če upoštevaš, da sem steroide mogu jemat 4,5 let, da sem sploh lahko dihov, kljub kolateralni škodi... - lahko pa jemlješ 1 leto skupaj.. Tako da to je zame bolj sprostitev in res užitek!
tin vsaj veš, kaj so ti dajali, jaz še tega ne vem : pri 9. in 11. letih, ko so mi iz dneva v dan reševali življenje in so mi tu in tam celo vsak dan menjavali
zdravila, ki so jih delali v bolnici sami, ali pa dajali kar iz lekarne v bolnici ; kasneje, ko sem bil že boljši; v vrečkah po nekaj kapsul....! pojma nimam, kaj vse so na meni preizkušali...! na to pač ne mislim več,; pa je...!
res pa je, da praktično nimam nobenih posledic...!
Ja, pr men so rekl: tkole je, če ti tole damo, bo mal bol, sam maš pol tok posledic - in ker so oni zračunal, da kljub kolateralni škodi za moj organizem je za trenutno izboljšanje to nuja, in "pripotočajo" da to jemlem, drgač pa kokr čem! In pol si itak postavlen pred dejstvo, da druge ni...
In jaz zato cenim tisto kar sem dosegu (več kot so prognozeral), sam mi ne bo težko it naprej... Zato tut uživam po svoje takrat ko loh in kukr loh! In nimam v planu, da bi spet enkat biu nekomu na grbi...
[removed]
Tko da veš, če bo gdaj pingpong za miting, bo GrinOne tom! -lol
Vote itak 🙂
veliki vote
Hvala. Sem te pofrendov, k te še nisem vidu...
vote, sub
čestitke....
komentirat se mi pa ne ljubi... 😃