Skofjaloka pri psihiatru 2

Day 1,872, 07:25 Published in Slovenia Slovenia by skofjaloka
»Pozdravljen Loka. Kako?«

»Ma dobro....včerajšen pogovor je pomagal...zbudil sem se v pravem filmu....ko šteje familja....«

»Slisim, da si vceraj raztrgal svoj e-dnevnik. Kaj te je pičilo?«

»Ma sanjal sem o sodelavki... Drugačne sanje so ble, kot je sicer moj običaj....Bila je v poročni obleki...snežno bela obleka, bleščeča kot biser, s šopkom oranžnih vrtnic....in tisti, samo njen nasmeh, velik ko rusija, a vseeno tako ljubek in seksi...kratke sanje so bile, ki pa so mi dale misliti, da s svojimi dnevniki ogoržam tudi njeno srečo....kaj če dnevnike vidi kdo, ki je prisostvoval oni frdamani flaši resnice?! Ne rabim več sranja, ne zdaj...ko so stvari končno na svojem mestu.«

»Hm....razumem. Vseeno menim, da bi tvoji bipolarnosti, obsesiji z mladimi dekleti in zasvojenostjo z virtualo lahko dodal še zametek paranoidnih motenj... Kaj pa tvoji virtualni prijatelji....niso bili razočarani nad izbrisom?«

»So. Eni so bili.....a veretn ne tok kot jaz sam...saj veš kako se rad filam s komentarji.....ipak sem neke vrste atenšnhor. cajtng bi bil top, al jebiga...ko ma enkrat virtuala potencialno velik vpliv na realo, se mi zdi...to niso več heci.«

»Pa saj pri tebi je virtuala nekoč že pošteno vplivala na realo....če se prav spomnim, si neko leto v €rep vrgel skoraj 500 evrov...za ta dnar bi si lahk potešil marsktero svojo zemeljsko pregreho, tko tekočo, kot ležečo, ti pa filaš romune....«

»Ma tist je mimo... v €rep ne dam več keša....Zdaj sem bolj gruntal, kako se vsaj malo oddolžit onim bralcem, ki včerajšnjega zapisa niso vidli...«

»In? Si dobil kako idejo?«

»Pa v bistvu...sem....morda bi jim pokazal nek zapis...o moji prvi sodelavki...ki me je zbegala...tega je zdaj že 7 let nazaj....zgodba je pozabljena...zato mislim, da je varno, da bralci dobijo vpogled v moj svet, kak film se vrti, ko me ena obsede. Misliš, da bi jih to zanimalo?«

»Probaj.«

»Ok. Pismo...sem ji podatknil na njen rojstni dan...mislila je, da bo v njem 'pisalo vse najboljše', ker takrat še ni slutila, kako daleč sem jaz odbezljal v svojih mislih....zadeva jo je skor vrgla na rit, hehe...prebrala je pa tole:

'Poln sem besed, misli...toliko vsega bi ti rad povedal, a ne morem, ker me preveč boli, da bi ti gledal v oči in ti govoril o tem, kako hrepenim po tem, da mi vsaj enkrat vrneš poljub, s katerimi te obsipam vsako sekundo vseh teh mnogih dni, ko sva skupaj.

Premišljujem o tem, kako blizu so si nebesa in pekel...zato sem se tudi ukanil, ko sem v tvojih očeh, ki so mi lepše kot karkoli drugo na tem svetu...ko sem v tvojih očeh zmotno videl angela – namesto demona, ki me je zvabil v deželo sanj in hrepenenja; v deželo, kjer sta mir in sreča na dosegu roke, a roke ne stegneš, ko pa vendar veš, da ta sreča ni namenjena tebi. ... Zagledal sem se torej v tvoje oči, sčasoma tudi spoznal svojo zmoto, a pogleda od njih ne morem več umakniti, saj se mi zdi svet, v katerem se ne opajam s tvojo bližino, pust, siv in nesmiseln.

Nekoč si me vprašala, če bi znal skriti – če bi se midva nekoč spozabila in se predala strastem... Znal bi. V to ne dvomim. Razlika bi bila le v tem, da bi se mi na obraz vrnil nasmeh, saj bi vedel, da je vse skupaj imelo smisel.

Toliko vsega bi ti še rad povedal...recimo o tem, kako boleče sladke so sanje o tebi – ko s prsti drsim po tvojem dišečem telesu...a ne bom več govoril. Prepada med nama te besede verjetno ne bodo poglobile, sreče ti pa z njimi gotovo tudi ne prinesem...zato bom molčal in upal...da nekoč vendar spoznam, da si bila angel v mojem življenju.'«

Psihiater po krajši pavzi: »Benti nanule. Pa so besede padle na plodna tla? Si jo...?«

»Phih. Nop. Pa sem se slinu pol še kaki dve leti.... Vem pa...da sem pustil močan pečat...še zdej, po sedmih letih...ogromnokrat zaide v mojo pisarno...išče mojo družbo, ko mamo s šihtom afterparty...in ne izključujem možnosti, da... ko bodo planeti pravilno naštelani, da neb pršl do one spozabe, ki joj takat davno omenjala....«

»Pa si želiš tega?«

»Ah kje pa. Zdej so novi časi...sej veš, o kteri sem ti včeri pravu... res pa je...da kokerkol je volja trdna, meso je ipak šibko...«