Join the new world

V današnjem članku bom poskušal nekako podati svoje mnenje o današnjem razumevanju in dejanskem stanju nogometa. Sfokusiral se bom nekako na tri stvari in jih na kratko predstavil z mojega stališča. Bistvo mojega sporočila predstavlja ta slika:



Žalostna, ampak resnična. Redki so nogometaši, ki se ne ženejo za denarjem in kdo bi jim navsezadnje očital. Ampak če premisliš malo bolje: ti igralci, trenerji, različni klubski funkcionarji dobivajo na teden (!!!) več denarja, kot večina sveta v letu, dveh, morda celo treh ali več. Včasih se sprašujem, kam ti zvezdniki ta denar sploh dajo. Konec koncev ga dobijo več kot preveč, da se dostojno preživljajo. Že res, da nekateri donirajo denar v dobrodelne namene, a vseeno jim ga ostane preveč. Kje so tisti časi, ko je igralec dihal za svoj klub, ne glede na to, kakšne ponudbe je dobival iz tujine? Občudujem tiste, ki so še vedno taki (Gerrard, Lampard, Puyol pa še kakšen bi se našel). In ne recimo Mario Balloteli. Dober igralec, super potencial, a kaj, ko mu v glavi nekaj manjka. Prestope dela približno tako pogosto, kot zaide Štajerc v gostilno (nič slabega mišljeno, tudi sam sem Štajerc 😃) Dela bedarije, da bi prišel v medije, na koncu pa še postane idol mnogim mladim nogometašem. Včasih me je prav strah, kaj se bo z nogometom še zgodilo v prihodnosti. Zakaj se nogomet v prvi vrsti igra za denar, in ne več za zabavo?

Tudi vstopnice so za moje pojme predrage. OK, mogoče pri nas v Sloveniji še ne tako, ampak v tujini pa vsekakor, sploh če pogledamo velika mednarodna tekmovanja. Vem, da mora klub nekako služiti, ampak prišel bo čas, ko si ljudje enostavno več ne bodo mogli privoščiti spremljanja tekem v živo.

Da ne začnem o tem, kako »baletniško« dandanes nekateri igrajo. Ob vsakem najmanjšem kontaktu se vrže na tla in joče k mami, naj mu pomaga. Simuliranja res ne prenesem. In čeprav sem strasten navijač Barcelone (ne, ne odkar zmagujejo in ne, ne odkar je era Messija, in ne, ne odkar se jim je pridružil Ronaldinho. Za njih navijam, odkar vem za sebe – Barca nekako teče v familiji že od nekdaj), je tudi mene včasih sram (priznam), kakšne scene delajo igralci Barce (predvsem Busquets, Fabregas itd.). Kljub temu še naprej ostajam zvest pristaš Barce, in tako bo tudi ostalo. Če povzamem, simuliranje enostavno ne sodi na nogometna igrišča (kot tudi ne Kepler Lima »Pepe«, ki prej sodi v kletko, kot pa kam drugam – in to ne govorim samo zato, ker igra za Real) 😉
To je bilo zelo na kratko moje mišljenje o glavnih problemih v nogometu dandanes, mogoče še kdaj sledi nadaljevanje.
Pa še slika 😉



Če vam članek ni bil všeč, ali se vam ne da brat, upam, da vam je všeč vsaj slika 😃