Join the new world

... Za vse iskalce resnice tam veni 🙂...


VERA, ZNANOST, RAZUM


ZNANOST: Nikoli me ne boš prepričala v obstoj Boga,

VERA: Ti nimaš tega privilegija, da bi verjela, toda nikoli me ne boš prepričala, da Bog ne obstaja.

ZNANOST: Da bi ti to dokazala, moram najprej vedeti, kaj Bog sploh je.

VERA: Tega ne boš nikoli vedela. Če bi vedela, bi me o tem lahko poučila; in ko bi jaz vedela, ne bi nič več verjela.

ZNANOST: Mar potem verjameš, ne da bi vedela, kaj verjameš?

VERA: Oh, ne igrajva se z besedam! Ti si ta , ki ne ve, kaj verjamem, in verjamem ravno zato, ker ti ne veš kaj. Si mar domišljaš, da si neskončna? Mar se ne ustavljaš na vsakem koraku zaradi skrivnosti? Skrivnost je zate ena neskončna nevednost, ki bi izničila tvoje končno znanje, če bi ga jaz ne razsvetljevala z vnetim zavzemanjem; in če bi, kadar rečeš, „Ne vem več“ jaz ne vpila, „Kar se mene tiče, jaz začenjam verjeti.“

ZNANOST: Toda tvoja prizadevanja in njihov predmet niso (in zame ne morajo biti) nič drugega kot predpostavke.

VERA: Brez dvoma, toda to so zame gotovosti, saj bi brez teh predpostavk dvomila celo v tvoje gotovosti.

ZNANOST: Toda, če začenjaš tam, kjer se jaz ustavim, vedno začenjaš prezaletavo in prezgodaj. Moj napredek dokazuje, da vedno napredujem.

VERA: kaj ti pomaga tvoj napredek, ko pa jaz vedno hodim pred teboj?

ZNANOST: Ti, hodiš! Sanjač o večnosti, ti preveč zaničuješ zemljo, tvoja stopala so ohromljena.

VERA: Moji otroci me nosijo.

ZNANOST: Slepci, ki vodijo slepca, pazi na prepade!

VERA: Ne, moji otroci nikakor niso slepi, nasprotno, oni imajo dvojen vid, oni gledajo, s tvojimi očmi, to kar jim ti pokažeš na zemlji in potem motrijo, z mojimi, kar jim jaz pokažem na Nebu.

ZNANOST: Kaj si razum misli o tem?

RAZUM: Jaz menim, učitelja moja draga, da vidva pojasnjujeta ganljivo pripoved, o slepcu in hromcu. Znanost graja Vero brez vedenja, kako hoditi po zemlji, Vera pa pravi, da Znanost ne priznava njenih prizadevanj, niti večnosti na nebu. Namesto, da se kregata, bi se morala združiti; naj znanost prenaša Vero, Vera pa naj tolaži Znanost tako, da jo uči upanja, strpnosti in ljubezni!

ZNANOST: Zame so nesmisli predpostavke, ki nasprotujejo mojim dokazom; na primer, da je tri enako ena; da je Bog postal človek, se pravi, da je Neskončno postalo končno; da je Večno umrlo; da je Bog kaznoval svojega nedolžnega Sina zavoljo greha krivičnih ljudi...

VERA: Ne govori več o tem. Kadar jih ti izjavljaš, so te predpostavke zares nesmisel. Mar veš, kaj je število Boga, ti, ki ne poznaš Boga? Mar lahko presojaš delovanje neznanega faktorja? Lahko razumeš skrivnosti miline? Zate bom vedno brez smisla; če bi namreč razumela moje trditve, bi jih vključila v svoje teoreme, potem bi jaz bila ti in ti bi bila jaz; ali bolje rečeno, mene bi ne bilo več. Razum pa bi se v prisotnosti neskončnega ustavil, ker bi bil povsem zaslepljen s tvojimi, kot vesolje neskončnimi dvomi.

ZNANOST: Tako ti vsaj ne moreš zavzeti moje avtoritete, da bi mi lagala o mojih lastnih predmetih.

VERA: Nikoli nisem storila česa takega, niti ne bi mogla.

ZNANOST: Tako torej! Saj ti nikoli nisi verjela, na primer, da devica lahko postane mati, brez da bi prenehala biti devica, v fizikalnem, naravnem, pozitivnem redu stvari, navkljub vsem zakonom Narave; ti ne priznavaš, da en košček kruha, ne le da je Bog, temveč pravo človeško telo s kostmi in žilami, vsemi organi in krvjo; takšen, skratka, da bi z njim, ko bi jim ga dal jesti, svoje otroke spremenil v mali rod ljudožercev.

….se nadaljuje