Prisilili so me

Day 2,308, 15:18 Published in Argentina Argentina by Novljan

Bili smo trije. Ali pa štirje, ne spomnim se več. Noge so se nam opotekale po betonu. Z rokami smo vlekli steklenice šljivovice preko robnikov in obcestnih svetilk. Bil je čas tuge. Čas bluesa. Čas tistih zajebano visokih not okoli 22ga polja, ki ti parajo dušo na četrtine.
Dali smo ji vse. Dali smo ji življenje, nohte, črnilo, pravico, resnico, možnost (ne eno)... Država je prasica. Bolj kot jo poskušaš rešiti, večkrat zabrede v sredino greznice. Za raziskovalne novinarje najvišjega ranga že dolgo ni več šihta.
Tiste dneve smo preživljali pri Madafakrjevi babici v kleti, kjer so podgane razjedale žimnice. Vsako jutro smo jim v posodice pred luknje nalili domače žganje, da so nas pustile na miru. Nihče ni imel srca pobiti nedolžne. eSlovenija pa je izvolila Colonela Bruca.
"Zajebi to državo, zajebi ta svet. Ja hoću u Bosnu."
"Oladi Madafakr. Sej ni take frke." cen1 je vedno trpel v tišini.
Pwhite je potočil moško solzo poguma v jarku. Eno samo solzo.
"POBI, POBI, POBI, prite sem no, čujte!" ave-imperator se je drl približno 50m pred preostalo skupino. Kako za vraga ima štajerc tako dolge noge?
"Kaj je model?" zavpijem.
"Poglej to, čuj, poglej to!!" s prstom je fanatično preko zraka bezal v tisto aluminijasto škatlico s trikotnim znakom in rdečo strelo potegnjeno čezenj.
Sredi njega je bil prilepljen razglas:



"Pobje, tob pa šlo."
"Kaj le ne bi šlo, lahko se jim celo maščujemo."
"Za vse prestano."
"Idemo momci."
Naše življenje je zopet dobilo smisel. V času vsesplošnega pomanjkanja ter sposojanja denarja pri tujih sumljivih institucijah je 60g pomenilo ne malo, veliko, premoženje. Bili smo za. Bili smo več kot za. Očitno je bilo, da komisijo sestavljata dve izmed Brucovih najbližjih priležnic. Njuna hitra ugrabitev bi nam v merjenju moči spet naklonila tehtnico. Čas je ...za akcijo.
...............................................................................
Kot zmagovalna četverica se prijavimo na tekmovanje ter (oh kako je le to mogoče) zmagamo. Na podelitvi nagrad vdremo v stavbo kot povabljenci, ki so prehitro prišli ter zalotimo zločince v akciji. Na hitro jih pofotkamo s prekleto močni flashem, ki ustvari diverzijo in zmedo ter v teatralnem levjem skoku poletimo skozi okna na prostost. Slike razvijemo ter jih za ogromne pare prodamo mufekku za največji trola škandal. Relativno osnovno piratstvo.
Članek bom spisal jaz. Madafakr je priskrbel orožje, ave-imperator fotoaparat, cen1 je opremil flash z miljaužntwatno žarnico, PWhite pa bo skrbel za tehnično moralno podporo, ko je v temačnih nočeh na velikem platnu vrcel mehkoerotične T2 porniče. V času enega tedna smo bili pripravljeni. V času dveh uradno izbrani in pospremljeni z medijskim pompom ter grenkim priokusom vladajočih organov.
"Zlato, srebro, dukatiiiii..."
"Ajd šuti Madafakr. Zna pa model bit buržuj."
"Mamicu mu jebem."
"Nimamo časa za občudovanje," prekine cen1. Vidi se mu utripanje žile na desni senci. Zamere so se zakopale globoko v naše živčne sisteme. Vsi smo nekaj izgubili v zadnjih mesecih. Vzeli so nam hiše, podjetja. Ljudje so protestirali, bili pretepani. Krvavi nosovi so se vlekli izpred ploščadi proti tihim in zaprtim domovom. Več kot je bilo represije, več je bilo pozivanja k miru. Na koncu smo vsi obsedeli. Bili smo pozabljeni, zapuščeni. Ponižani in razžaljeni.
"Novljan in Madafakr, vidva vdrita skozi glavna vrata, ave-imperator in jaz bova odšle preko zadnjih atrijskih vrat. PWhite, priklopi se na podaljšan T2 kabel ter onemogoči varnostne sisteme."
"Ok šefe."
Z zajebanimi kretnjami smo si na oči nadeli Ray-ban aviatorke ter se v skoraj slow-motionu pognali v šprint.



Vdrli smo skozi vsa vrata, alarm priročno izključen ter se pognali raziskovati po hodnikih. Zaradi prevelike zloščenosti zlatih površin smo težko videvali prave vhode in izhode. Drselo je kot po khm. Fantje, Colonel Bruce zna zapravljati davkoplačevalski denar. Po približno petnajstih minutah lutanja sva z Madafakrjem naletela na cena in impregnatorja. Smo se morda vrteli v krogu? Bil bi že čas da zalotimo zle prešuštnike v nečastitljivih dejanjih. Monika Lewinsky stil. Tako lepo sklonjena čez predsedniški pult, ena pa čakajoč na kolenih. Takšna mastna, za naslovnico.
"Nista ničesar našla?"
"Ne, nič."
"Misliš da gre za past?"
"Morda."
"Še česa nista pregledala?"
"Točno tega stolpa, pred katerim stojimo."
"Vidva?"
"Enako.
"Gremo?"
"Ampak previdno."
Madafakr se je postavil s hrbtom proti levem krilu vrat ter z vso silo odsunil desnega v notranjost. Po kolenih smo se v začetek prostora pridrsali preostali. V naših očeh je zazevala groza. Pričakovali so nas. Ves čas so vedeli. Vse je bil le trik. Znotraj velike kotlovnice so stali Colonel Bruce na dvignjenem piedestalu, na levi in desni strani pa Baby Anna in Andreychika za strojnicima s solidnim kalibrom.
"Pa ne da je to...?" zašepeta ave-imperator.
"Ja ave...to je pekoči jezik, ki veliko govori a nič ne pove. To je tisto novo orožje, ki ga je razvijala vlada. Propagandni element. Strojnica, ki spreminja možgane."
"To je....grozno."
Oglasi se zli Colonel.
"Pričakovali smo vas."
"Kaj hočeš od nas!" zavpijem.
"Predali se boste. Takoj. Umaknili vse vaše pretekle obtožbe ter izdali uradno opravičilo."
"In kaj če zavrnemo?"
"Boste spremenjeni v neumne drone, ki bodo v vladnih rudnikih garali pri polni zavesti do onemoglosti. Lahko boste razmišljali, a ne boste morali ukrepati. Lahko boste videli, a ne boste se morali odzvati. Vzeli vam bomo svobodo."
(dramatična glasba)



Četvorica se je spogledala za trenutek, a pravzaprav pogled ni bil potreben. Vedeli smo, po kaj smo prišli. PWhitu smo sporočili s pomigom mezinca naj ugasne luči in začel se je masaker. cen1 je z mačeto zasekal po priležničinem trebuhu, Madafakr je z dodobra merjenim rafalom prerešetal Brucov prestol, ave-imperator pa je preostalo kreaturo močno mahnil preko betice s steklenico poceni cvička. Zmaga v eni potezi. Skozi točo strelov smo se premikali z nadzemeljsko močjo tistega, ki ve, da se bori za pravico ter poštenost vseh tangičev tega vesolja. Delali smo za dobro ljudstva.



Zadoščanje je velo v naših telesih, ko smo vsi poparjeni prehodili slavolok zmage do rdeče preproge. Pred palačo je bilo še temno. Zora nagradnega dneva se je dvigala izza oblakov, od nas pa je lil pot prelitega truda. Bili smo zadovoljni.
"Fantje, dobr smo jih."
"Pa še jih bomo, prasce. Kdor dela narobe, ga čaka kazen."
"Kdor dela krivico, Madafakr," ga popravi cen.
"Pa ja no."
"Ti kako je pa kej z Gorilo?"
"Baje, da si je pridobila azil v neki tuji republiki."
"Dobro zanjo."
V tistem trenutku se pred poslopjem prikaže dim makadamske ceste. Lep polkrožni zavoj je naredil oborožen džip s 50 kalibrskim mitraljezom. Iz njega sta štrlela dva sredinca ter kosmata sivo-bradata faca. Gorila je prišla nazaj. Na vrhu se odpre loputa in iz nje pogleda žlehtnobni Exclusive. Repetira mitraljez ter izprazni pas z naboji. Boj se nikoli ne konča.



Pozdravlja vas sedaj že res utrujena petorica in njen dolgotiči,
Novljan.

P.S.
Odkup umetnin možen preko zasebnega sporočila.

P.P.S.
Nič od navedenega ni izmišljeno. Tudi imena so prava.