Join the new world

Ta članek je "nadeljevanje" prejšnjega oz. bo skok še malo nazaj v čas, saj mnoge stvari se mnogim ne zdijo smiselne, nerazumljive. Rane sežejo dlje, kot bi bile še "frišne", kot bi ravnokar padel z balkona in se pošteno potolkel. Ampak balkon ni bil tako visok, da bi bil zame usoden. Padec ni bil usoden, so pa nastale poškodbe, katere te spremljajo dlje časa. Ja, mnogi pravijo, da se moreš v življenju dostikrat žrtvovat zavoljo drugih. Seveda, vse lepo in prav, a kaj ko ti ravnokar sloniš na balkonu, uživaš v poletju, toplih žarkih, ob pitju piva in te en potisne iz njega? Pa sploh nisi pričakoval tega, sploh nisi vedel, da je bil za tabo, sploh nisi vedel, da je zmožen storiti česar takega. Ja, zmožen... Marsikdo je marsičesa zmožen, a marsičesa ni vsak zmožen in si ne moreš vsega priboriti, pa lahko si zaradi mene bog, lahko imaš denar, lahko obljubiš da boš dobil nedosegljivo, a na žalost boš enkrat spoznal, da pa le ne boš tega dosegel. Potem bi že vsak bil popolnež z vsem kar ima, živeli bi v popolnem svetu...

Nevem, nisem dober v izbiranju besed, v frazah, stavkih, povedih, saj ko sem se šolal, sem vedno protestiral proti spisom, ker so bili vedno po teh domačih branjih. Nikoli nisem prebiral knjig, saj so bile v večini preveč dolgočasne, depresivne, brez akcij, napetosti...

S pisanjem člankov skušam zraven vliti svoja čustva, svoje mišljenje, pa bodisi zgrešeno, bodisi genialno. Meni je važno, da prenesem določeno sporočilo k vam. Da, to mi je trenutni namen, želim vam nekaj sporočiti, skozi nizov dogodkov, kateri so večno zaznamovali moje življenje. Ne, nočem biti vam učitelj, mnogi ste doživeli še kaj več, mogoče manj, pa vseeno imate mogoče enako mišljenje kot jaz. S pisanjem člankov, se sprostim, sem samemu sebi psiholog, zato da podoživljam določene stvari, katere si takrat nisem znal razložiti. Vsak komentar si podrobno večkrat preberem, saj ga nočem napačno razumeti in nanjga dati napačen odgovor. Zgodi se napaka, vsak jih dela, meni je ob tem nelagodno, zato tudi večkrat preberem isto in skušam bistvo izvzeti, če bila pa storjena napaka, jo pa skušam popraviti. Zato se zahvaljujem vsakemu, ki mi komentira, daje pobudo, nasvet, karkoli. Vsaka beseda šteje, kot življenje, čeprav tega sploh ne smem primerjati med sabo, se pa dosti prepletata med sabo.

Preveč dolgovesim, vem, ampak vsak odstavek ima svoj namen. Da bi vam kar takoj pisal zgodbice, jih verjetno ne bi razumeli, celo napačno. Želim, da se situacija razume kot se napiše, čeprav dostikrat kaj spustim, saj želim da se ustvari napetost ali pa da tisti ki prebira moje dolge vrstice še malo sam preštudira. Takšni članki so meni zanimivi, kateri ti dajo misliti, kateri ti sooblikujejo tvoje lastno mnenje, tvoje lastno mišljenje.

Kot sem že čisto na začetku omenil, spodnji dogodek seže malo nazaj v čas, v čas kjer so se stvari začele, ko sem še štel toliko pomladi, da mi nisi mogu rečt "polnoletnež". Kjer se je moj takratni pekel začel, ko sem še varno slonel na balkonu in užival v svojih trenutkih dokler...

---

... Sanjal sem božansko, oja, še kako pomnem ta dan. Spal sem vse do 12te ure, ko me je zbudil krik babice, naj se že končno zganem na kosilo. Kaj točno je bilo, ne bi znal povedati, je pa bilo slastno, kot vedno. Kulinarika ji prav sede in me je hranila vse od rojstva dalje, saj je bila moja mati nažalost cele dneve v službi.

Odraščal sem takrat praktično brez matere, družina iz finančnega vidika je bila izjemno šibka in je bila primorana delati v nadure, saj je bil moj oče že kar hitro po njuni poroki vojaško upokojen, saj je zbolel na živcih. Kar se tiče pri nas okoli denarja, se je vedno spoštljivo ravnalo z njem in razpolagalo kolikor se je le lahko. Nikoli ne bom pozabil besed očeta in matere "samo da bo vam dobro! da naredite šolo in družino, pa da bo zdravje!". Te besede mi nonstop odmevajo v glavi, kadar mislim na oba in kar se tiče denarja, sta se dobesedno zanemarjala (v smislu, da si nista kupovala novih oblačih, nista si praktično čisto nič privoščila), samo da smo bratje lahko dobili čimveč. Hvala, tega ne bom pozabil in skušam sedaj vračati kolikor se le da. Smo pa držali skupaj, družina kot se reče. Beseda spoštovanje, je bila pri nas samoumevna.

Ob jedi sva užgala eno debato o šoli, češ kako mi gre ono in tretje, obenem sem se pa zazrl skozi okno in videl tovornjaka parkiranega čez cesto pri prazni hiši. Očitno smo dobili nove sosede, sem ji rekel, ona pa je samo prikimala. Na distanco sem skušal oceniti nove sosede, a mi ni uspelo, saj sem bil preveč zaposlen z jedjo. Kot mi je bilo naučeno, se nove sosede kar se da hitro pozdravi, ter se jim predstaviš.

Po opravljeni "nalogi" pri babici, sem se ji zahvalil za izvrsten obrok ter se napotil v svojo sobo, kjer sem se zrihtal, da se ne bom predstavljal sosedom v spalni opravi. Kaj hitro sem odšel čez cesto ter s hitrim pogledom iskal nove sosede. Našel sem ga kar hitro, predstavil se mi je kot Andraž, približno 10 let starejši, je manjše postave ter iz daljave si že lahko opazil, da mu je fitnes drugi dom, nato mi je segel v roko ter mi jo stisnil kot se reče (ko se le to ne bi nikdar zgodilo...). Po krajši debati, sem dobil občutek, da gre za možakarja z dobrim smislom za humor, pozitivne energije, energičen... Kaj kmalu zatem sem še spoznal njegovo punco, drobna, skromna, dobrega srca ter o njej do sedaj nimam kaj slabega za povedati.

Skozi mesece se je moj odnos do Andraža razvijal v pozitivni luči, do mene je bil mogoče malce ponižen oz. ritolizniški po domače povedano, saj sem se takrat aktivno ukvarjal s košarko in mogoče malo za samohvalo, mi je šlo tudi kar dobro od rok in me je dostikrat spremljal ob igranju, kasneje dajal pohvale. Dobro se je razumel tudi z mojim očetom. Včasih sta se tako smejala skupaj, da ju je lahko cela ulica slišala. V teh mesecih me je vedno naprosil za kakšno malenkost v zvezi z elektroniko, saj sem tudi sam bolj računalniškega tipa ter mi je sama elektronika pri srcu. Včasih je potreboval kakšen CD z modrijani, pa tudi njegova izbranka me je večkrat naprosila, če ji zapečem ene CD-je za njo, saj je delala v vrtcu in je potrebovala za izvedbo lastnega programa. Naprosil me je tudi, ko mu je internet crknil, pa računalnik formatiral, skratka zanjga sem opravljal takšne stvari, katere so mi bile malenkostne. Meni ni bil problem mu pomagati, če me je vprašal in če mi je tudi čas dopuščal.

Skozi vsa ta moja dejanja, katera je on sprejel kot navidezno dobra ter mi to tudi lažno prikazoval, sem bil že bil v njegovih rokah. Vse od stiska rok dalje, me je že imel. To se šele sedaj zavedam, žal, resnično sedaj, po vsem tem prestanem. Človek je znal uporabljati besede sebi v prid, nevem zakaj se ni spravil v politične vode in bi se tam ukvarjal, saj bi znal nategovat ljudi kot se reče, a si je ubral drugačno pot.

Ja, skozi mesece sva dostikrat kakšne poštene debate rekla, vedno si je vzel čas zame, bil izjemno komunikativen, dostikrat sva se pošalila, pa tudi z mojim očetom skupaj smo kakšno rekli. A pomnem en dan, ko sem poležaval na pojstli in gledal televizijo. V sobo je prišel oče, kjer sva v debati nekako prišla do tega soseda, kjer mi je na koncu rekel "pazi se ga, neki mi smrdi", jaz sem mu pa odvrnil, da ga nima kaj skrbeti.

Po približno enem letu odkar se je preselil sosed k nam, me je poklical na telefon v tihem in rahlo živčnem glasu, češ naj pridem k njemu kar se da hitro. Privolil sem, nevedoč in rahlo zmeden, "zakaj zdaj takšna scena?", sem se spraševal. Ko sem prispel do njegove hiše, mi je kar hitro pokazal, naj se hitro odpravim v garažo, saj naj ne bi smela tega njegova izbranka slišati...

---

Od stiska roka dalje, sedaj vem, da sem bil izbran. "Le zakaj jaz?" se še vedno sprašujem. To vprašanje si ne bom znal nikoli čisto obrazložiti. Mogoče pa le zato, ker dobri ljudje le nastradamo, slabi pa profitirajo. O dragi moj, od mene ne boš... Mogoče mi bo kdo rekel, da sem bil naiven, da bom vedel za naslednjič, a temu ni tako preprosto. Stvar je bistveno bolj zakomplicirana, tako kot smo ljudje sami.

Bil sem izbran, izbran da se me sčasoma, načrtno okoristi. Če bi to spredvidel že takrat, verjemite, teh člankov ne bi pisal. Vse skupaj je bilo začrtovano od preselitve do trenutka, ko nisem bil več zmožen tega prenašati, kjer sem spoznal realnost. A pustimo to, o tem bom drugič pisal, kako se je stvar začela reševati. V srcu me žre to, da sem mu podlegel, ter v trenutku postal njegova lutka on je pa na moj račun uprizarjal lutkovne predstave na moj račun. Do njega gojim takšno sovraštvo, katerega ne znam opisati, saj me je vpeljal v to, samo zato, da bi me maksimalno okoristil, na koncu pa zadal končni udarec.
Kot sem že prej omenil, je moč manipulacije izjemna! Ta način medsebojnega sporazumevanja je imel za mene osebno izjemne posledice, s katerih se še sedaj nisem pobral in se vrjetno še lep čas ne bom. Rane, katere sem ustvaril svojim bližnjim, so nepopravljive, tolikokrat sem se jim zlagal, saj so mi tako naročili... Ob tej priložnosti (in vsaki ko bo le možno), bi se opravičil vsem bližnjim, če sem kdaj nad njimi glas povzdignil, jim kakšno zabrusil, se jim zlagal... Vedno ko sem bil sam, si nekako nisem mogel verjeti kaj sem postal... A vedno se me je usmerjalo drugam, ko sem iskal razloge, nikoli nisem mogel misliti s svojo glavo. Osebnostno trpljenje katero sem doživljal skozi čas, je neopisljivo, na koncu sem dobil že občutek, da se mi podira socialno življenje, da me zapušča še tisto kar imam.

Živčnost v meni se je nabirala, osebnost spreminjala, na koncu izgubljal stik z realnostjo. Ustvarili so mi lažno življenje, katerega sem bil primoran živeti pod pritiskom.
V tem času jaz nisem obstajal. Jaz samega sebe osebnostno gledano v svojem telesu se ne vidim. Vidim samo 3 leta praznine in drugega človeka, katerega so me do konca ustvariljali.
Ne, nevem zakaj sem še vedno tukaj in ne v norišnici pod konjskimi pomirjevali.

Pravijo, da glede na to kar sem takrat prestal, da se mi ni zmešalo, da nisem propadel, se bom tudi sam postavil nazaj na noge, saj sem dosti močan. Za to, pa je potrebno ogromno časa...

Od sramu, težav in vsega kar sem naredil svoji družini si trenutno ob čaju mislim sledeče:
Ko bi le bil usoden padec iz balkona...