KONEC SKOFJELOKE

Day 3,150, 11:13 Published in Slovenia Slovenia by skofjaloka

Nahajam se na razpotju, ki sem ga dolga leta zaman iskal, sedaj sem pa tu in komaj dojemam, kaj se je zgodilo. Gledam nazaj na svojo življenjsko pot, po eni strani taka, kot si jo vsakdo lahko le želi, po drugi strani polna agonije, neizpolnjenega hrepenenja, bolečine. Dolgo sem hotel zbežati s te poti, danes pa mi hudič šepeta, da le ni bila tako slaba, naj ostanem na začrtani smeri, ker spremembe so rade boleče, naporne in rezultat negotov.
...
Začelo se je teden dni nazaj....ko sem po šestih letih pavze šel na poletni tabor s šihtom. ... Šest let nazaj je bilo usodno....stari bralci se morda še spomnite, kako sem se zaljubil v sodelavko...kako bi za noč z njo zavrgel vse kar imam, familjo, otroke, življenje....v bistvu ni bila zaljubljenost ampak obsesija... In to ni bila prva...in ne zadnja... V končni fazi, če potegnem črto, sem okušal ustnice vsaj treh sodelavk v desetih letih...A ta zadnja, je bila zajebana v toliko, ker po šestih letih še vedno nisem našel miru....čeprav sem v tem času dobil dva otroka in nas je sedaj v familiji 5 ... čustva do nje niso minila ampak sem jih zgolj bolj ali manj uspešno potlačil...
...
V glavnem...po šestih letih sem se vrnil na tabor...tudi zato, ker omenjena sodelavka ni šla z nami in se mi je zdelo varno. A že na poti tja, v ponedeljek, me je telo začelo izdajati....začel sem kihati, smrkati, dobil sem vročino... naslednjih 48 ur je bilo zajebanih, ker sem svoje delo moral opravljati 100% - plavanje, pohodi, vodenje skupin... a telo, kot bi se mi sesuvalo. Začuda pa sem tretji dan, v sredo zjutraj vstal kot prerojen in vse je steklo kot poezija... v oči mi je padla tudi študentka, ki sem jo peljal s sabo... izven mojega ranga, bi rekel. Enkrat mlajša, kot sem jaz, dolgonoga, plavooka, blond....čisti kliše, ti rečem. Sem si mislu, pa le ni tolk hudo tle. Pravzaprav se mi je celo zdelo, da nemalokrat zalotim omenjeno študentko, kako me gleda. Domišlija, sem si rekel, ipak ma tipa.
...
V glavnem...v sredo ponoč....me pokličejo sodeluki v svojo sobo. Mav presenečen sicer, ampak, sem šel. Naj se vsedem na postlo rečejo. In se vsedejo vsaka na eno stran poleg mene. In mi rečejo...Marjan, kva ti delaš s svojmu življenjem? Mav so mi zaprle usta...nisem nit vedel kam pes taco moli. So nadaljevale da so one tko mal....čarovnice....in so se smejale...pol so popravle definicijo in rekle, da se mal z energijam laično ubadajo...in da sem bil jaz povsem sesut....Da sem mel neverjeten odpor it na tabor in da so dva dni rable, da so me E-nabile...da sem prišel k sebi....ampak, so nadaljevale...to je samo lajšanje simptomov...da mam v seb zlo močne nerazrešene zadeve, ki mi delajo veliko škodo – meni, mojim otrokom, ženi....vsem, ki so mi blizu. ... Da mam neko odvisnost...da niti ne upajo ugibat za kaj gre, ampak da iz tega kroga sam ne bom zmogel ... tle se je pogovor začel. ... sodeluke so mi že deset let, vem da jima lahko zaupam, vem da človeku ne bi storile žalega....in sem se jima prepustil. ... Prepustil sem se jima, da sta mi postavili ogledalo, da sem pogledal vase...v tistega čistega sebe, brez vseh mask, brez vseh obrambnih zidov. In kar sem videl, jebenti, kar sem videl, me je stisnilo. Dejansko sem od pubertete uspel razvit en patološki vzorec, odvisnost od odnosov z ženskam, ki ne temeljijo na spolnosti ampak na....ne znam definirat. Mam potrebo da lovim ženske, take neulovljive in se potem mrcvarim, trpinčim, ker dejansko jih pripeljem do tega, da začnejo vračat čustva, čeprav je z obeh strani jasno, da je zadeva brezperspektivna Kot da rabim stalno nesrečno zaljubljenost. ....Pa ni to tisto, kar me je stisnilo, to sem že itak vedel. Šok je sledil ob vprašanju kdaj mislim s tem prenehati... Kot pravim....govoril je tisti moj notranji jaz, jaz sem mu posodil zgolj telo. Odgovoril sem, - kot da imam že vse preračunano - da bom odnehal, ko bodo moji otroci dovolj stari in me ne bodo več potrebovali, ko bo najmlajša hčerka stara 15 let, bom preprosto ugasnil lučko in odšel tja, kjer me čaka mir. Ker ne zmorem več, ker sem preutrujen.
...
Štala. Nisem vedel da sem tako zabredel. Sodeluki je pokosilo...
...
Zdej sem torej na razpotju. Cilj, kamor me je vodila stara pot, mi absolutno ni sprejemljiv.... V četrtek imam terapevta, prvo srečanje. K njemu sta me porinili sodeluki, ker mi iskreno želita vse dobro. Tudi sam bi ga verjetno poiskal. Nekoč. Morda. Vesel sem, da grem tja, čeprav me stiska kot pr norcih. Vesel, ker sta sodeluki prepričani, da je najhujše za mano, ker sem si upal pogledati v dušo in sem se odločen boriti za družino, kjer me čaka mir, ki ga iščem.
...
Jaz pa vem, da bo pot dolga in trnova....in da me čakajo krvave borbe s hudičem, ker je en del mene blazno vesel, ker sem izvedel, da je omenjena študentka, plavolasi cukrček, že pod mojim vplivom.
...
So help me God.