Če namočiš samo glavco, ni varanje.

Day 2,389, 12:21 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Spoznala sva se, ko je kupila mojo knjigo. Bil je prijeten pomladni dan. Dobila sva se v lokalu. Ne spomnim se več pogovora, kasneje mi je povedala, da sem deloval odsoten. Prinesla mi je kozarec nutelle. "Ker vem, da jo imaš rad," mi je rekla. Kakorkoli, ko je bilo konec srečanja, sem ji poslal DM na twitterju, njene cifre še nisem imel. Takole sem napisal: "Hey I just met you and this is crazy but here's 040****** so call me maybe." Takrat še ni poznala komada, a danes se vedno, ko ga slišiva, spomniva eden na drugega.

Cifro sem seveda dobil in nekaj tednov kasneje, ko sem užival zaslužen oddih na Kanarskih otokih, sva se kurila prek smsov. Ona je bila samska, jaz ne. Šla sva se truth or dare - resnica ali izziv. Postavljala je domiselne izzive. Recimo: "Cum. Now!". Pa sem letel iz kafane v svojo sobo in opravil nalogo. Enkrat sva trejdala slikce. "Nipple is worth an egg," je napisala. Bradavička za jajce. Pa sva naredila izmenjavo. Z resnicami sva izvedela veliko eden o drugemu, čeprav sem večino seveda pozabil, jebemti slab spomin, smse sem pa tudi pobrisal, če bi slučajno bejbo kdaj zasrbeli prsti.

Ko sem prišel nazaj, sva se še enkrat dobila. Na Nebotičniku. Pila je limonado. Bila je še lepša kot prvič in opazil sem, da pod majico nosi konkreten karakter. Pogovarjala sva se o tem in onem, energija se je pretakala v obe smeri, iskre so se kresale, da je začel natakar hoditi okoli z gasilnim aparatom. A trenutek je bil napačen. Ni bil najin čas. Nisem mogel prevarati nje. Nje ne. Nekaj dni kasneje sva se spet kurila. Tokrat na gtalku. "Ta chat pobriši," je rekla. Poslušal sem jo. Nisem pa vedel, da sem logiran tudi pri bejbi, ki je v živo brala najin chat. Rezultat: tri dni za razmislek in rumeni karton.

Nekaj tednov kasneje sem bil samski. Ona ne več. Fak. Sem zajebal šanso? Bi moral nadgraditi kurjenje? Pustiti bejbo in biti z njo? Kaj bi bilo danes? Bi bila tako dobra prijatelja, kot sva? Bi bila poročena, z otrokom in v v hišici nekje na obali? Bi bila na smrt skregana? Bi bil boljši človek?

Lani spomladi sem se zacopal v njo do ušes. Bila sva v kinu in ko sem se naslednje jutro zbudil, me je zadelo. Pizda. En mesec sem dobesedno vibriral. Ves čas. Tako močno ni bilo še nikoli. Z nobeno. A ona je imela še vedno tipa. In z njim je še danes. Nikoli nisva imela nič. Razen dotikov, objemov, iskrenih besed, smeha iz srca, pogledov, ki povedo več kot besede. Novembra odhaja. Pravi, da za vedno. Morda jo bom videl le še nekajkrat v življenju. Včeraj mi je rekla, da ne bom povabljen na poslovilca, da ima zame pripravljeno nekaj posebnega. Rekel sem ji: "Če namočiš samo glavco, ni varanje."