Slovenski kozolec

Day 2,689, 12:35 • Published in Slovenia Slovenia • by Hervard Luc
Kozolci - slovenska arhitekturna posebnost, ki izginja



Kozolci so slovenska arhitekturna posebnost, saj najdemo njihov največji delež le na ozemlju Slovenije (80😵. Nekaj jih lahko najdemo tudi preko naših meja - v zahodni Italiji in južni Avstriji. To je zasluga tamkajšnjih slovenskih manjšin. So med najbolj razpoznavnimi sestavinami kulturne dediščine pri nas, saj so prisotni tako rekoč v vsem prostoru tako vaškem, primestnem kot celo mestnem.

Kozolce opisujemo kot samostojne, s streho pokrite trajne stavbe z nosilnim stebrastim ogrodjem ali dvema ogrodjema. Tu sta v navpični ravnini enakomerno razmaknjeni vodoravni drogovi (poimenovane tudi letve ali late), ki so namenjeni sušenju in hranjenju nekaterih poljskih pridelkov in krme.



Nastanek kozolca
Nastanek prvih kozolcev pri upoštevanju dejanskih zgodovinskih okoliščin kaže, da so prvi kozolci po vsej verjetnosti nastali že v 16. stoletju. Do njihove uveljavitve in razširitve širše po prostoru pa je prišlo šele v 17. stoletju. Tipsko raznovrstnost, oblikovanje in največjo razširjenost so kozolci doživeli v 19. stoletju. Naprave za sušenje poznajo tudi drugod po svetu, vendar to niso kozolci v pravem pomenu. Nikjer drugje po svetu kot v Sloveniji niso razvili toliko konstrukcijsko, funkcionalno in likovno različnih oblik kozolcev.



Lokacije kozolcev so po vsej Sloveniji, zahodni Italiji in južni Avstriji – tam, kjer so prisotne slovenske manjšine, razen v panonskem svetu in na krasu. Kozolce so najprej uporabljali za shranjevanje in sušenje žita, potem za krmo, danes pa zaradi napredka kmetijske mehanizacije in strojev predstavljajo le še kulturno znamenitost ter dediščino edinstvene arhitekture.

Tipi kozolcev
Različni tipi kozolcev se delijo glede na svojo funkcijo in na relief, kjer so postavljeni. Tako na strmejših področjih najdemo drugačne oblike kozolcev kot na ravninskih predelih. Prav tako je pomembna tudi oddaljenost kozolca od doma in področja, kjer se nahaja, npr. če tam rado dežuje, potem ima kozolec tudi nadstrešek za zaščito ljudi in voza pred dežjem.



Poznamo več vrst kozolcev:
- enojni oz. stegnjeni kozolec
- pravi toplar (dvojni kozolec)
- toplar s hodnikom
- nizki toplar (pod)
- kozolec na kozla oz. psa oz. pero
- prislonjeni kozolec

Najpogostejše vrste pri nas so enojni kozolec, toplar in nizki toplar.

Enojni kozolec
Kozolec je obdelan s tesarskimi detajli in stoji na močnih lesenih ali betonskih stebrih oddaljenih od štiri do pet metrov. V stebre so vdete letve oziroma prečni drogovi. Razmik med drogovi se imenuje štant ali okno. Ima lahko več oken, eno samo okno je le izjemoma. Število oken je bilo odvisno predvsem od premoženja lastnika. Strešna konstrukcija je na križ s kapnimi legami. Streha je ozka. Stebri imajo lahko na eni ali obeh straneh postavljeno oporo, da je kozolec bolj stabilen. Nekoč je bila streha pokrita s skodlami ali s slamo, danes pa prevladujejo predvsem betonski ali opečni strešniki. Namenjeni so predvsem sušenju.

Dvojni kozolec (toplar)
Značilnost dvojnega kozolca je v tem, da je nastal iz enojnega kozolca, ki je prekrit s skupno streho. Najbolj je poznan po svojem imenu toplar. Zanj velja, da je gospodarsko poslopje s prostorom v pritličju, nadstropju in na podstrešju. Ima od do štiri pare oken, ponekod celo več. Prostor v pritličju je namenjen shranjevanju vozov, strojev, orodja in ostalih predmetov. Osrednji del je po navadi shramba za seno. Srednji in zgornji prostor sta navadno obita z deskami, da dež ne zmoči sena. Značilno za ta tip kozolca je tudi to, da ima tudi odprtino v podu, kjer se zmetava seno. Toplar je znan tudi po tem, da je na sprednji strani hodnik »gank«. Do tja se pride po stopnicah, drugače pa je nanj moč priti tudi po lestvi. Kozolci, predvsem tisti na Dolenjskem, imajo izredno lepo in bogato oblikovan sprednji del.

Nizki kozolec
Nizke kozolce so gradili predvsem v zadnjem času. Ti kozolci so največkrat dvojni in z zidanimi stebri. Njihova značilnost je predvsem v tem, da imajo samo pritlični in podstrešni del, brez osrednjega dela s podom in brano, kot jo ima na primer toplar. Ostrešje je lahko odprto ali zaprto, obito z deskami ali skrito pod štirikapno streho.



Zanimivosti o kozolcih:
• Najstarejši pisni vir o kozolcih na Slovenskem je ohranjen v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (1689).
• Najpogosteje uporabljene vrste lesa za izdelavo starejših kozolcev so bile topol, hrast in bukev, za mlajše kozolce pa predvsem hrast.
• Kozolci na Dolenjskem do znani vsaj od sredine 17. stoletja, predvsem v okviru cerkvenih in plemiških zemljiških gospostev. Bolj množični so postali šele v 2. polovici 18. stoletja, pri kmečkem in obrtniškem sloju.
• Likovno krašenje kozolcev na Dolenjskem se je začelo uveljavljati šele v 2. polovici 19. stoletja in je kazalo na gmotni položaj lastnikov – več likovne krasitve pri bolj premožnih lastnikih.
• Po videzu se kozolci med seboj razlikujejo po velikosti (številu oken), stopnji likovnega okrasja in uporabi gradiva (les, kamen, opeka, beton,…). Za Dolenjsko so najznačilnejši leseni kozolci.
• Kozolce so postavljali tesarji. Tesarska obrt sodi med najstarejše obrti, katere vrh predstavlja ravno izdelava kozolcev.
• Najkakovostnejši izdelovalec kozolcev na Slovenskem je bil tesar Janko Gregorčič iz Slovenske vasi pri Šentrupertu. Njegov kozolec je na prvi sliki in je edini, ki je pri nas zavarovan kot kulturni spomenik državnega pomena.
• V preteklosti so kozolce največ izdelovali na novo. Za kozolec na tri pare oken je bilo potrebno okrog šest tednov dela skupine 6–8 tesarjev, ki so delali od zore do mraka. Za takšen kozolec je bilo uporabljenega približno 70 kubikov lesa.
• Med vsemi tipi kozolcev je na Dolenjskem najbolj zanimiv kozolec – toplar, katerega posebnost je, da je bil prvotno krit s štirikapno slamnato streho. Danes imata takšno streho na Dolenjskem le še dva toplarja.
• Kozolec je znan tudi preko meje s Hrvaško, kjer jih je ohranjenih kar nekaj, ki pa so jih ali postavili slovenski tesarski mojstri ali pa so bili njihovi naročniki Slovenci.







Viri in dodatna literatura:
Muzej na prostem Kozolci
Dežela kozolcev Šentrupert
Wiki: Kozolec
KOZOLEC INTERNATIONAL WIKI

S tem člankom napovedujem tudi Narodnjakovo veliko nagradno igro za vso eSlovenijo, v kateri se bo jedlo in pilo, pelo, plesalo, vriskalo, smejalo... pod kozolcem. Bodite pozorni na posebne izdaje člankov časopisa Narodnjak, pod naslovom"Rajanje pod kozolcem" in mogoče že ta vikend gostujemo v vašem kraju, pod lokalno leseno umetnino!





Da pa ne bo ostalo vse samo pri obljubah, bom radodaren že danes! In to za vse, ki boste pustili svoj komentar, za 1. divizijo pa še paket gratis! (Z)družimo se pod kozolcem!




Ponižno vas prosim za glas, komentar in naročilo na moj nov časopis Narodnjak!
o7

Dodano pozneje:

Najlepša hvala za pomoč in sodelovanje!