Vsi moji otroci

Day 2,612, 10:46 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Dolgo, kar malo predolgo nisem izdal nobene knjige. Tako dolgo, da sem že pozabil, kako orgazmičen je občutek, ko držiš v roki sveže natisnjeno buklo, ki je plod tvojega uma, srca in duše. Do zdaj sem ga začutil trikrat, že spomladi pa se nadejam novega, tokrat prav posebnega, saj kanim izdati svojo prvo pesniško zbirko.

Prve ne pozabiš nikoli, pravijo. Prav imajo. Zgodba o Davidu Locku se je začela pisati konec leta 2009. Začela se je spontano, z enim stavkom, na delovnem mestu, ki sem ga nekaj tednov kasneje - ko sem dobil od vodstva izbiro med pisanjem knjig in delom - zapustil. Misleč, da se da v Sloveniji živeti izključno z metanjem domišljije na papir. Kakorkoli, knjiga je bila dokončana v nekaj mesecih in na krilih manije razdeljena na dva dela, z željo, da bo nekoč iz nje nastala trilogija. Kasneje sem to odločitev obžaloval, a kljub temu napisal kako tretjino drugega dela, za katerega sem prepričan, da bo v prihodnjih letih vendarle ugledal luč sveta. Konec koncev to dolgujem bralcem, ki z zanimanjem pričakujejo, kako se bo zgodba razpletla. Ne le zato, ker je bila prva, ampak zato, ker se mi zdi, da najbolj izrazi moj stil pisanja, je Zgodba o Davidu Locku moj najljubši otrok.

Druga knjiga - Manični poet - govori o moji osebni izkušnji z bipolarno motnjo. Po pričakovanjih je moja najbolj brana knjiga. Prodal in podaril sem jih kakih 500, 200-krat je bila izposojena v knjižnici, 1.400 ljudi jo je kliknilo na mojem blogu, kjer je dostopna brezplačno. Knjigo so vzeli resno tudi v zdravstvu ter jo celo priporočali v branje študentom medicine in zdravstvene nege, kot nazoren vpogled v življenje bipolarca. Kljub številnim pohvalam, ki sem jih dobil za knjigo, mailom in sporočilom, da je knjiga ljudem odprla oči in jim pomagala, je v meni ostal grenak priokus, da je izšla premalo dodelana. Zaključil sem jo v maniji, na hitro, namesto da bi počakal kako leto in izdal odlično čtivo, na katerega bi bil ponosen. Zato v meni še tli želja, da napišem nadaljevanje ali jo izdam še enkrat, tokrat takšno, kot si ta osebna izpoved zasluži.

Tretja knjiga - Dandy Dildo - je izšla spomladi 2011. Je knjiga, na katero sem najbolj ponosen, saj sem jo začel pisati v bolnišnici, ko sem se boril s hudo depresijo. Vsak, ki ustvarja, ve, kako je ustvarjati v obdobju, ko se počutiš kot pohojen drek na čevlju. Zato smatram za pravi mali čudež (če bom kdaj kandidat za svetnika, prosim, da se to upošteva), da mi je uspelo napisati knjigo, ob branju katere se ljudje nasmejijo, v stanju, ko sem komaj zjutraj vstal iz postelje in ko sem se moral iz dneva v dan prepričevati, da je vredno vztrajati. Pisanje o ljubezni me je dvignilo iz apatije in vesel sem, da je knjiga dobila status "plažne knjige", k čemur sem vedno stremel.

Povedal sem že, da zadnja leta nisem več finančno odvisen od svojega pisanja. Imam delo, ki mi zagotavlja dober zaslužek in s tem omogoča, da sem pri pisanju razbremenjen. Kljub temu izdaja knjige ni majhen strošek in ves denar, ki ga dobim od prodanih knjig, namenim za izdajo novih. Pa tu ne gre samo za moje knjige. Založba Manični poet je bila ustanovljena z namenom, da bi izdajala knjige avtorjev, ki si izdaje v samozaložbi ne morejo privoščiti, velike založbe pa jih v množici tekstov, ki jih prejmejo, spregledajo. Moja velika želja v tem letu in letih, ki prihajajo, je izdati vsaj nekaj publikacij mladih, neznanih avtorjev. Zato boste z vsako kupljeno knjigo, za ceno štirih piv v lokalu, naredili dobro delo in polepšali življenje še komu, ne le meni. Hvala za pozornost. Se beremo!

Med komentatorje tega zapisa bom razdelil 5 knjig.