Veduta

Day 1,999, 08:21 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Sončno jutro. Tiho je in nekakšen čuden priokus je v zraku. Odprem oči in se popraskam po jajcih. Pomislim na prejšnji večer, a se mi v glavi rolajo le nepovezane podobe, ki jih, pa naj se še tako trudim, ne morem interpretirati ali povezati v smiselno celoto. Vstanem in odprem okno, da bi spustil vsaj malo svežega zraka v zatohlo stanovanje. Nagnem se skozenj in pogledam desno. Na Prešernovem trgu za visoko dvignjenim rdečim dežnikom hiti gruča japonskih turistov, vsak opremljen z najnovejšim fotoaparatom. Za njimi se v drugo smer pomika krohotajoči se trop študentov. Ko se smeh poleže, eden od njih reče: “Alora, kam zdaj.” Nad njimi se dviga ljubljanski grad, molčeče umit po včerajšnjem dežju. Stari obrabljeni parket pod menoj zaškripa, ko se s prstov spustim na tla. Okno pustim priprto. Obrnem se in isti trenutek zaslišim vzklik: “Barabe, še žal vam bo!” Spet odprem okno in pogledam levo, proti lesenemu mostu. Na njem stoji lepa mlada črnolaska, medtem ko trije mladci tečejo po stopnicah proti Kongresnemu trgu.



“Gospodična, ste v redu?” se zaderem dol.
Ona pogleda navzgor in pokaže na trojico.“Ukradli so mi torbico! Banda čefurska!”
Še eno sobotno jutro v pretolnici pomislim, preden se zaderem: “Počakajte dol, takoj pridem.”

Medtem ko iščem nogavice, stopim na prazno steklenico viskija in se zvrnem po tleh. Oblečem se in se zaženem po stopnicah kot mladi bivol na begu pred levinjo. Skoraj padem na predzadnji stopnici, a se še pravočasno ujamem za ograjo. Stopim na plano in zavijem proti mostu. Gospodična že sedi na klopci in kadi cigareto.

“Pozdravljena,” rečem.
“Zdravo,” odgovori. “Ne bi ti bilo treba priti dol. Tako ali tako so spizdili.”
“Vem, pa vseeno. V takih trenutkih pogovor pomaga,” rečem jaz.
Pogleda me s svojimi velikimi rjavimi, skoraj črnimi očmi in reče: “Zelo si prijazen. Kako ti je ime?”
“Tit,” rečem.
“Jaz sem Simona,” reče ona in se mi nasmehne. Ne bi se toliko sekirala zaradi torbice, a v njej imam darilo za očeta. Danes ima rojstni dan.”
“Škoda,” rečem in se usedem zraven nje. “Kaj pa si mu kupila?”
“Ničesar mu nisem kupila,” reče ona. “Naslikala sem mu sliko. Veduto.”
“Vedu-kaj?!” sem začudeno vprašal. “Nisem ravno domač v umetnosti.”
“Ah, ne sekiraj se. Sliko pač. Lepa je. Je bila. Kdo ve, kaj bodo zdaj naredili z njo. Najbrž jo bodo odvrgli v prvo kanto, skupaj s torbico, potem ko mi poberejo tistih 20 evrov iz denarnice.”
“Pojdiva pogledat proti Kongrescu. Morda so jo že kam odvrgli,” rečem in vstanem s klopi.
“Počasi, kavboj. Nujno rabim kavo.”
“Lahko greva do mene in jo skuham. Tamle živim.”
“Vem, videla sem te, ko si se drl z okna, si pozabil?”
“Saj res. Torej, si za?” vprašam.
“Rocknroll,” odgovori, preden še ona vstane s klopi.
Čuden občutek me preplavi, ko skupaj hodiva proti vhodnim vratom. Prelahko je, pomislim.

Odklenem vrata stanovanja in ji pokažem, naj vstopi.
“Lepo imaš,” reče, medtem ko si ogleduje stene stanovanja, polne fotografij. “So tvoje?”
“Nekatere so, druge so mi podarili profesionalni fotografi,” rečem in pristavim džezvo na štedilnik.

Simona se zlekne na kavč in ne morem kaj, da se ne bi zagledal v njene lepe velike joške. Kot hipnotiziran stojim sredi kuhinje, medtem ko mi nekaj pripoveduje. Ne slišim je. Zdi se mi, da sem zaljubljen. Zdaj šele vidim njen simetričen obraz, njeni izbočeni ličnici in čudovit vrat, ki se nadaljuje v perfektno ključnico. Napol bebavo buljim v njo in se trudim skoncentrirati na njene besede. Ne gre. Začaran sem. Omamljen od božanske lepote. Tako zelo ranljiv …

“… in tako sem se odločila, da se posvetim slikanju,” reče.
“Mhm,” izdavim in vmešam kavo v vodo. “Boš sladko?” vprašam.
“Eno žličko, prosim,” reče in mi spusti tak pogled, da se mi zatresejo kolena in mi skodelici skoraj padeta iz rok. Komaj prinesem skodelici kave do mize in se usedem na stol nasproti nje.
“Usedi se zraven,” mi reče. “Ne bom te ugriznila, obljubim.”
Res storim, kar mi je rekla. “Torej, kaj boš zdaj storila z očetovim darilom?” vprašam.
“Povedala mu bom resnico. Saj bo vesel že, da sem mu prišla voščit. Ne vidiva se ravno pogosto, veš.”
“Sta z mamo ločena?”
“Ja. Od mojega sedmega leta.”

Požiram jo z očmi, ko mi razlaga o svojem otroštvu. Tako prežet sem z njeno lepoto, da sploh ne začutim noža, ki mi ga tišči v trebuh.
“Daj mi denarnico!” zavpije.
Potegnem denarnico iz žepa in ji jo položim v roko. Kot hipnotiziran sem, prav nič prestrašen.
“Res si ti,” reče, ko gleda mojo osebno izkaznico. Smeji se in oči ji žarijo. “Se spomniš Martine?”
Začudeno jo gledam, rečem pa nič. Njena pojava me je zaslepila.

“Ubil si jo, prasec. Ubil si mojo malo sestrico in za to boš plačal! Spomni se morja, spomni se Martininih solza. Se spomniš? Jaz se spomnim. Spomnim se, kako sem jo tolažila iz tedna v teden in ji dopovedovala, da ni konec sveta. Zagovarjala te je. Prevaral si jo, ona pa te je zagovarjala. Krivila je sebe, ne tebe. In krivda jo je nažirala, dokler je ni dokončno požrla. Pred enim mesecem je naredila samomor. Požrla je celo pest tablet in zaspala. In zdaj si pred menoj. Morilec! Dobil boš, kar ti pripada.”

Hip zatem občutim hladno rezilo v drobovju in kri, ki gomazi iz mene. Bolečine skoraj ne čutim, le topel občutek me prežema. Ne vidim nobene bele svetlobe, ne tunela, ne podob iz svojega življenja. Nihče me ne kliče na oni svet, a vem, da odhajam tja. Odhajam, zapuščam ta planet. Grem. Se me bo kdo spomnil, ko bom trohnel na pokopališču? Bo kdo govoril o meni, leta zatem, ko me ne bo več? Sem izpolnil svoj namen? Sem bil dober človek?

“Ljubim te” izdahnem, preden se zgrudim in onesvestim.