Sprožimo revolucijo v sebi, ne na ulicah

Day 2,512, 13:15 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Ne poznam človeka, ki ne bi bil obremenjen s preteklostjo. Poznam pa ogromno ljudi, ki mi govorijo, naj se z njo ne obremenjujem. Na srečo je preteklost, ki bremeni mene, v veliki večini moja. Vzgojen sem bil v strpnem okolju, zagotovo ne brez napak, vsekakor pa v duhu sprejemanja drugačnosti in reševanja konfliktov na miren, konstruktiven način.

Z zgodovino, ki ni moja in na katero nisem mogel vplivati, se ne ukvarjam, če ni nujno potrebno. Številna vprašanja, ki bremenijo tako politike kot družbo nasploh, se mi zdijo rešljiva z zdravo pametjo. Skozi šolski sistem so nas naučili, da so problemi priložnost in ne ovira, a mi je jasno, da so problemi predvsem gorivo, ki ohranja status quo in onemogoča spremembo na bolje.



Ko smo že pri spremembi družbe v tolerantno in razmišljujočo skupnost ljudi. Menim, da se zadeve lotevamo na povsem napačen način. Tako kot pri večini bolezni zdravimo simptome, ne pa vzrokov. In vzroki ležijo v nas. V naši osebni zgodovini. Če bi vsak pometel pred svojim pragom, se zazrl vase in se odločil, da bo vpeljal spremembe pri sebi, bi se to zelo hitro odrazilo v spremembah, ki jih tako željno pričakujemo. Vedno bo nekaj gnilih jabolk, ki bodo poskušala speljati vodo na svoj mlin, ki bodo želela, da sosedu crkne krava, in ki bodo skušala pomanjkanje samozavesti nadomestiti s kopičenjem materialnih dobrin. A ko se nas bo dovolj odločilo, da jim ne bomo več namenjali pozornosti in da se njihove igre ne gremo več, potem se bo začelo dogajati.

Ne želim si nove revolucije, še manj vojne, ki bi porušila obstoječ sistem in zgradila novega, na temeljih, ki so majavi. Želim pa si, da bi vsak človek začel razmišljati s svojo glavo in nehal slepo slediti ljudem, ki resnico prirejajo po svoje. Pa sploh ni važno, na kateri strani so bili naši predniki, ko se je bilo potrebno odločiti za eno ali drugo, važno je, da znamo ozavestiti, oprostiti in spustiti stran od sebe.

Zgodovina nas lahko veliko nauči, ne more pa definirati tega kar smo. Na svetu je sedem milijard ljudi, kar pomeni sedem milijard različnih karakterjev, z različnimi željami, pričakovanji in prioritetami. Ne pričakujem, da bodo vsi ti ljudje začeli razmišljati enako, vprašanje, kam bi nas to pripeljalo. Želim pa si, da bi se vsaj enkrat v življenju vsak od njih zazrl vase in si rekel: “Tole pa ne bo v redu.” Delo na sebi je osnova za zdravo družbo, v kateri ne bo prostora za bedake, zaradi katerih sem nehal brati časopise in gledati poročila.