SOVRAŽIM PSE!

Day 2,648, 10:46 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne

Res jih sovražim...

Doma smo na vasi, pod nami je dolina, ki Gradaščico spelje v Ljubljano in jo včasih zalije... samo to je že druga zgodba.
Torej, ob Gradaščici je bil včasih zapuščen mlin, zdaj sta tam 2 hiši. In vse dokler nista bili zgrajeni, so tja vrli Ljubljančani vozili svoje hišne ljubljenčke, ki so se jih naveličali. Mačke zmetali v Gradaščico, pse vrgli iz avta in odpeljali...
In tako smo bili vedno preskrbljeni z dodatnimi živalmi pri hiši, saj nismo mogli pustiti, da stradajo tam doli... Ko pa si jim parkrat nesel hrano, sva jih s sestro prinesla domov, če niso sami prišli za nama. Tako se najbolj spomnem Pike, male črne psičke, z rjavima pikama na obrveh... bila je pri nas nekaj let, imela mladičke, ki smo jih razdali vsem naokoli! Bila jih je polna dolina! In še danes je pri kaki hiši kakšen njen potomec, čeprav je minilo že kar nekaj desetletij.


Po eni taki izgubi psa, ko smo že doma sklenili, da jih ne bomo imeli več, pridem domov s počitnic.... glej ga zlomka! Doma Ajka, kratkodlaka nemška ptičarka! Lep pes! Črna s sivimi pikami... resnično lep pes. Starša sta lovca in ker sem si že jaz ravno našel družico... ne bosta sama doma, bosta jagala z Ajko! Po njeni dobi za prmej ne bo več psa pri hiši! Sovražim žalost, ko me zapusti pasja duša.

Takale je bila naša Ajka... še lepša!


Lani mi je dočakal večna lovišča naš zadnji pes, Mak, malamut mešanček... dušca, ti rečem! Je bil obsojen pred 10 leti na injekcijo, ko je starejša lastnica, ki je ostala sama v hribovski kmetiji malce nad nami naprej, prosila mojo mamo, naj ga pelje. Kmetijo je namreč prodala in odšla v Ljubljano, kjer so ji otroci s tem denarjem kupili stanovanje, pes pa tja ni mogel z njo, ni pa želela, da bi ga kar nekomu dala, saj ga je imela preveč rada, da bi preostala leta imel prepasje življenje. Mi pa psa ne maramo več k hiši!


Moja mama pa druga taka pojava, ki se ji žival tudi smili in 4 letna pasja duša je ostala pri nas. Tudi lastnico so nekajkrat pripeljali ali pa smo mi šli ponjo, da je obiskala Maka, ki je ni pozabil!


Takoj sem se odločil, da se na tega psa pa res ne bom navezal, 100% ga bom ignoriral.... ne bo me okužil s prisrčnim kosmatim pogledom...


Minevalo mu je 10 podarjenih let... Mak se je pri nas popolnoma prilagodil, pravzaprav je prilagodil vse nas sebi! Ko je imel željo, je samo milo pogledal...

Tole ni on, je pa najbolj podoben - našemu volkcu:


Najraje je hodil na sprehode, sploh z mojo princesko! Lahko je lenobno ležal na soncu in ''glumu glivo in ni šlivu žive sile'', ko pa je ona samo prijela gojzarje - to je bil halo! Letal je gor in dol po dvorišču in gor po stopnicah in jovo na novo... Vmes je spušča čudne zvoke, grulil, rentačil in še kaj v zadovoljstvu, ki ga je pričakoval v naslednji urici ali dveh. Če je bila prepočasna in se mu je zdelo, da se preveč obira, je pritekel čisto do vrha stopnic, ji z gobčkom ''podrmou'' čevlje in zopet juriš po stopnicah! Če ga je dala na vrvico, ga ni mogla dolgo nadzirati, ker je to pri njem sprožilo refleks vleke – in je vlekel ves navdušen, nakar ga je tako ali tako spustila. Seveda ga nismo gnjavili z dodatnim šolanjem in mu dajali preveč svobode, ampak smo bili vsaj srečni, vsi! Razen takrat, ko jo je potegnil v kurbarijo!

Ko so se začeli tisti dnevi, ko menda tudi pasjim ženskim dušam ''zapaše'', se je parkiral na rob dvorišča, ki se steka v breg in gleda po dolini Gradaščice navzdol, od koder so navzgor prihajale razne vonjave, ki jih mi niti dobro nismo zaznali, on pa je med njimi vsake toliko dvignil smrček, pošnofal in zopet leže naprej nadziral dogajanje v zraku. Tako včasih tudi po nekaj dni za redom... In ko mu je v nosnice zarezalo vabilo ene izmed psic so ga mišice sprožile in elegantno je odkorakal navzdol po dolini.
Vsakič, ko smo ga opazili, da se pripravlja pasji hopacupa, smo govorili: ''Dele enkat ga mormo pa zapret, k drgač bo spet nosu jajca ukol!'' Vendar nikoli ukrepali pravočasno, razen če ga nismo takoj zaprli.


In ko si za njim žvižgal, vpil – ne jebe on ništa (razen onih dol po dolini, ki jih spotoma sreča)! To so se mu ušesa še bolj upognila, če si pa slučajno stekel za njim, je tudi sam pospešil korak.


Včasih so minili tudi 4 dnevi, preden nam je kdo izmed znancev sporočil: ''Ti, tvoj pes me ne spusti iz hiše!''
Včasih je ves utrujen 5 km od doma capljal ob cesti in kar poštopal kakega znanca, ki ga je pripeljal domov, saj so ga že vsi poznali....če so imeli kaj pasjega doma, pa še toliko bolj!
Včasih pa se je kar parkiral in legel na travo ob avtobusni postaji in čakal! Enkrat sem se peljal iz službe z mulcema, ki sem ju pobral spotoma iz šole, in ga vidimo na postaji na Šujici. Frajer je poznal avtomobil, dvignil glavo in nas gledal. Zmanjšal sem hitrost in skozi okno mu kličemo, naj gre domov! A ko se odpeljemo dalje, spusti glavo na travo in drema dalje. Doma ga čakamo 2 in 3 ure, minejo 4 in začenja se večeriti... njega ni! Povedali so nam, da je tam že od 12. ure! Potlej pa sedem nazaj v avto in se odpeljem na postajo 3,5 kilometra stran. Odprem mu vrata in počasi vstane in zleze v avto: ''Kaj ti moram pomagat, da boš lažje splezou not?'' ga še vprašam, zaprem vrata in odpeljem domov. Najedel se je in spočil, naslednji dan pa ponovil vajo!


Imel je tudi nekaj pasjih, oziroma mačjih izkušenj. Domača mačka, ki ji ni nič hotel, le mimo nje je šel, mu je opraskala levo oko, ki se mu je vnelo in ko smo ga peljali na operacijo, so rekli, da če bi ga pustili še kak dan, bi poginil zaradi zastrupitve. In ostal je brez levega očesa, kljub temu pa še vedno živahen, zabaven, igriv in prijazen. Druga huda izkušnja ga je čakala zadaj! Točno pod repom, nad.... ono luknjo, kjer se končajo usta, se mu je naredila bula, ki si jo je zgrizel, da je bil ves krvav po zadnjih tacah. Takoj smo ga odpeljali na veterino, kjer so rekli, da je rak. Hoteli so delati neka slikanja in obsevanja in ne vem kaj še, da bi ugotovili, če so metastaze še kje. Vendar smo se odločili, da ne bomo šli v to, ampak naj čim prej izrežejo, kar se da, da bo lahko pesjan živel dokler mu je pasji bog pač namenil. Pri 12 letih so nam vsi zopet govorili: ''Pelte ga na inekcijo. Brez veze operacija, saj je tako ali tako že tok star.''
Seveda smo ga dali operirati... in podaljšali smo mu pesjanjenje za dve leti!

Mačja usoda za Makovo oko v obliki naše Cice, ki jo je princeska pobrala odvrženo na cesti in je seveda končala pri nas:


Predlani jeseni so mu pasja leta začela kazati zobe. Z oboževanih sprehodov se je sedaj že kar sam obrnil, vedno prej, in sam odšel počasi domov. Hrbtenica mu je začela odpovedovati in zadnje noge so mu počasi odpovedale.
Najraje bi se zjokaj vsakič, ko je princeska vzela čevlje... sprehod... veselje... nežne, željne oči... Po prvih dveh tacah se je ves navdušen vlekel do nje, da bi šel, šel z njo... nekam... kamorkoli, samo da je sprehod!


...na zadnji sprehod lani spomladi ni mogel več. Morali smo sprejeti odločitev... odšel je brez glasu.


In prišel mi je do živega! Čeprav sem rekel, da ne maram nobenega psa več in da se na nobenega več ne navežem že pri vsakem prejšnjem. Hvala ti, Mak, da si moji duši dokazal, da se motim....


In pride zadnjič starejši sin: ''Psa sm najdu!''


''Kašnga psa? Kvaj s tabo?''


''Psa bomo mel''


''Kako bomo mel? A veš kok je to dela? A veš kok gre to cajta? A veš kok to košta? A bom spet jest dreke pospravlou? Ke pa bo, ko boš ti na Metal kempu, al pa na pijanki čez vikend?'' ….in še tralala protiargumentov.


Nič! Bob ob steno: ''Bernardinca bomo mel...''

Tole prihaja k nam...


Smo ga že šli pogledat... je že zacahnan! Matr kok jest sovražm pse! Pa še DNAR bom mogu dat zanga!


Dejte me mal podpret! Se strinjate, da mam prou, a ne? In da ne smem dovolt, da prpelemo ono puhasto kepo dam? Morm pokazat svojo avtoriteto in mulariji dokazat, da je treba ubogat, če jest kej rečem? … da se zaščitim in preprečim sovzenje čez ene dobrih 10 let.


Da me boste lažje podprli pa predlagam, da mi VSAK, ki je ZA, da mamo spet psa, ENDORSA svojo odločitev! OK?

P.S.: Sevede bom vse darove porabil za mladičke... 😉

P.P.S.: Da se še malo nasmejete! Tole je komentar, ki mi je bil poslan kot odziv na članek:

Pi*da a res negre v 1 stavku napisat vsega
drugič napiš da dobiš novga psa in to je to lol

* - cenzurirana črka Z z moje strani!

Tut tko bi šlo, ja! HAHAHA!