Moj prvi randi

Day 2,660, 23:14 Published in Slovenia Slovenia by manicni poet

Ugotavljam in dajem v vednost, da ista kava doma niti približno ni tako dobra kot tista, ki ti jo postrežejo v ljubem lokalu. Dobesedno ista, včeraj ponoči kupljena, ko sem pohajal proti domu s proznega mnogoboja in sem se rabil vsaj za trenutek počutiti ljubljenega. Kava ob enajstih zvečer? Z lahkoto. Sanjal sem kot Trnuljčica.

Najbolj zanimivo pri mojih sanjah je to, da se jih ponavadi ne spomnim nič. Sanjam pa veliko. In nekatere sanje so res vrhunske. Material za oskarja. Od današnjih se spomnim to, da sem s hudo lepo študentko medicine primerjal tablete, ki jih jemljeva. Ko je potegnila ven škatlo risperdalov, sem se zbudil. Res me zanima, kaj se je zgodilo z medicinko, zaradi katere sem se na absolventu skoraj stepel z bodočimi zdravniki, ker sem se pogovarjal z “njihovimi” ženskami. Sociologi in zdravniki se ne mešajo. Poleg tega se spravijo nate v razmerju pet proti ena. Fasal ni nihče.

Ah, spominjam se prve zaljubljenosti. Dobro, čisto prva je bila pri treh letih, ampak takrat tega še ne interpretiraš kot zaljubljenost. Pri trinajstih sem bil prvič na tem, da vprašam punco, če bi hodila z mano. Ja, tako smo temu rekli v času, ko smo še hodili na randije. Zmenke. Takrat smo se še spraševali med seboj, če imamo kaj šans. Odgovor si seveda dobil v odstotkih in kar je bilo čez 70, je bilo dobro. Skratka. Ker nisem imel dovolj jajc, jo je vprašala prijateljica. Med igro skrivalnic. Rekla je ja. Super. A to je bilo to. Nikoli nisva šla na randi. Nikoli nisva hodila. Nisem znal narediti drugega koraka. Vseeno se je po Domžalah razširila govorica, da hodiva. Zadostovalo mi je.

Dve leti kasneje sem vendarle vprašal. Drugo. Cel večer sem zbiral pogum, nato pa ji na štengah rekel: “Em, a bi hodila z mano?” Tišina. Naredil sem to, kar bi naredila vsaka še nerazvita umetniška duša. Pograbil sem baterijo, jo prižgal in dejal: “Na, če rabiš osvetliti temo.” Rekla mi je, da bo razmislila. Naslednji večer pa: “Moj odgovor je da.” Evforija. Veselje. Noro! Prvi randi je bil super. Sprehajala sva se po Barbarigi, se v nekem trenutku usedla na rob pločnika, si zrla v oči in se poljubila. Ne vem, če veste, da imam luknjo v nebu od operacije zob. Prvi pravi poljub je bil slišati, kot da se poljubljata dve piskajoči plastični živali. A bilo je krasno. Dokler mi ni kak mesec kasneje njena sestrična poslala pismo (to je isto kot mail, le da je napisano z roko), v katerem mi je pojasnila, da me moja ljubezen ne želi več videti. Storil sem to, kar bi storil vsak najstnik. V neskončnost sem vrtel komad Take on me in jokal. Jp, dala mi je smeh in solze. Tako kot vsaka prava ženska.