Ko bo umrla iskrenost, se bomo na pogrebu vsi smejali

Day 2,517, 12:21 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Ne maram ljudi, ki niso iskreni. Sploh takih, ki se jim že na daleč vidi, da prav posiljeno hlinijo pozitivo. Ta ‘držimsvetzajajcainjihbrijemzdrugoroko’ odnos se mi zdi skrajno izprijen in se ne vklaplja v moje doživljanje sveta. Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, pri nekaterih večjih, pri drugih manjših, a prav vsi jih doživljamo. In če jih doživljamo, jih tudi čutimo. Zakaj je potem nekaterim tako težko priznati, da imajo pač slab dan?

Moja najboljša prijateljica je v svojem izražanju tako iskrena, da jo občudujem. Ko je dobre volje, se smeji in zadovoljno muza, ko jo nekaj razjezi, eksplodira v trenutku, ne ozirajoč se na začudene poglede tistih, ki niso vajeni takšnih reakcij. Ko jo moje besede zmotijo, mi to jasno in glasno pove, prav tako se prijazno zahvali za vsak kompliment. Ko je žalostna, joče. Tudi v javnosti. Obožujem to njeno usklajenost misli, čustev, besed in dejanj, to nepredvidljivo iskrenost, ki je večini ljudi tuja.

Sam sem se že pred leti odločil, da ne bom več igral. Pa ne zato, ker mi ne bi šlo, ampak zato, ker v tem ne vidim prav nobenega smisla. Zakaj bi se trudil biti nekaj, kar nisem? Zakaj bi tlačil svoja čustva v temne in hladne prostore svoje podzavesti in si risal fejk nasmeh na obraz? Zakaj bi moral biti najbolj kul tip v družbi, če pa se ob nakaterih dnevih ne počutim tako zelo kul? Zakaj bi živel v laži, če imam raje resnico? Dolgo sem rabil, da sem dojel, da ne morem biti všeč vsem. Zakaj torej ne bi raje gradil kvalitetnega odnosa z ljudmi, ki mi kaj pomenijo, kot pa trošil energijo za ugajanje vsem po vrsti.

Svet je postal megaproračunski film, v katerem ima vsak svojo vlogo. A v tem svetu bi morali oskarje pobrati tisti, ki ne znajo igrati. Dokler bomo dobivali dnevno dozo igralskih presežkov na vsakem koraku, bodo kinodvorane samevale, zvečer pa se bo namesto sproščanja ob filmu iskalo iskrenost na Facebooku.