Join the new world

Enkrat februarja je padla ideja, po večerni partiji biljarda. Bratranec je omenil, da bi šel na road trip po Franciji in potožil, da nihče noče z njim. "Jaz grem takoj," sem rekel in sva bila zmenjena. Nisva kaj preveč planirala, pravzaprav sploh nisva planirala. Dober teden pred odhodom smo se dobili na pivu s prijateljico, ki je že precej potovala po deželi vin in sira, in sva določila okvirno traso in postaje, kjer bova prespala.

Želela sva preizkusiti couchsurfing. Za tiste, ki ne poznate tega fenomena, gre za spletni portal, kjer se združijo popotniki in tisti, ki so jih pripravljeni gostiti v svojem domu in to brezplačno. Oba sva že imela izkušnje z gostitvijo, nihče pa z drugo platjo, torej gostovanjem. Poslala sva nekaj deset prošenj in čakala. Dva dni pred odhodom nisva imela niti ene potrditve in malo me je že začelo stiskati. "Sprosti je," je rekel Rok, "nekaj bova že našla." Pa nisva. Zato sva se odločila, da v prvi postojanki - Cagnes-sur-Meru, streljaj od Nice, najdeva air-bnb, torej plačljivo varianto, ki pa je cenovno še vedno primerljiva s hostli, a bistveno bolj udobna, saj imaš svojo sobo, za malo večji denar pa kar celo stanovanje.

Cagnes-sur-Mer - Nica - Cannes - Saint Tropez

V Cagnesu sva ostala štiri noči, za naju sta skrbeli lastnica stanovanja, ki je znala kake štiri angleške besede, in njena sestra, ki se je celo nekaj spomnila iz šole, a vseeno ne dovolj za kako poglobljeno debato. Vsako jutro sta nama pripravili kavo in zajtrk, nato pa sva se odpravila na izlete v okoliška mesta. Prvi dan sva se z vlakom švercala v Nico, kjer sva lezla na grajski hrib, na katerem se je izkazalo, da sploh ni gradu. Je pa bilo zborovanje levičarjev, ki so imeli poceni vino in hrano, tako, da nama ni bilo žal. Dan sva končala z namakanjem nog v morju, jebat ga, nisva imela kopalk s sabo, za golorito kopanje je bilo pa preveč publike. Drugi dan so bile na vrsti manjša srednjeveška mesteca v okolici, v spominu mi je ostal predvsem St. Paul du Vence, kjer naju je pričakala garaža v desetih nadstropjih! Turisti so se kar valili po ozkih uličicah, zato sva imela kmalu dovolj in sva sledila simpatični blond kelnarci v enega od lokalov in si privoščila enega hladnega. Aha, ko smo že pri pivu, ta je v Franciji prekleto drag, sploh na Azurni obali, pa še malo pivo, ponavadi kar 0.25, je pri njih normalno. No, za njega pa boste odšteli tam med 4 in 6 evrov in hitro ugotoviš, da se najbolj splača piti vino.



Tretji dan pa vrhunec prve etape. Vožnja do Saint Tropeza, kjer sem si vedno želel namočiti mednožje. V morje, seveda. Prva postaja na poti je bil Cannes, mesto, ki je znano predvsem po filmskem festivalu. Samo mesto ni nič posebnega, imajo pa krasne plaže. Rok je nekje izbrskal, da so vso mivko navozili od drugje. Tako sva se usedla v lokalček nad eno od plaž, naročila srednji jutranji komplet (kava, rogljiček, pomarančni sok) in opazovala dogajanje pod sabo. Plačala sva le uro parkirnine, zato sva se hitro pobrala in se odpravila proti najini destinaciji dneva.


Cannes

Druga postaja je bil Saint Raphael. Mesto na drugi strani zaliva. Spet sva se usedla v lokal, tokrat kar na plaži, in naročila pivo. Ura je bila že okoli dveh in skrajni čas je bil za nekaj osvežilnega. Lahko bi se kopala, pa se nisva, kajti najin cilj je bil mondeno letovišče, mokre sanje vsakega lastnika 20-metrske jahte. Ne vem več, ali sva spila enega ali dva, pred povratkom sva zavila še v McDonald's (eden redkih fast food kosil, kajti res sva se trudila jesti pravo hrano v restavracijah), nato pa via Saint Tropez!



Parkirala sva v centru mesta in jo hitro pobrisala proti (domnevni) plaži. Prispela sva do marine in pogled na razkošje, ki se je bohotilo v njej, je obetal sanjsko peščeno plažo. A plaže nikjer. Niti za prvim vogalom. Niti za skalo. Niti za naslednjo. Saint Tropez sploh nima plaže! Če ne upoštevam kosa betona a la Fiesa, na katerem sva se utaborila, in par kamnitih miniaturnih plažic. Ampak glejte, kopal sem se v jebenem Saint Tropezu, pa še kake tri kamne sem s "plaže" pobral, če mi kdo slučajno ne bo verjel. No, sva si pa vsaj fuzbal ogledala (ob 10-evrskem piru) in po zmagi Francozov so bile ženske voljne za spoznavanje eksotov, kot sva bila midva.


Drugo najdražje pivo v mojem življenju

Se nadaljuje ...