Join the new world

Večina ljudi, ki so mi blizu, ali pa tistih, ki podrobneje poznajo mojo zgodbo, se sprašuje, zakaj z odprtimi rokami sprejmem manijo, ko se ta odloči, da bo znova prišla na obisk. Odgovor je preprost. Ker je skrajno dobra družba.

Kljub temu, da se je vsaka moja manična epizoda končala s hospitalizacijo, sem v prejšnjih letih vedno težil k novi. Tisti, ki ni doživel hujše depresije, ne ve, kako ubijajoče je to obdobje. Tisti, ki ni doživel manije, ne ve, kako dobrodošel izhod predstavlja. Kako se je po tednih ali mesecih apatije, vdanosti v usodo, silne teže negativnih čustev zbuditi poln energije. Kako je znova čutiti svoje telo. Kako se je spet zavedati, da je življenje lepo in se veseliti prihodnosti.
Manija je droga. Ko njeni učinki minejo, si želiš še. Ne glede na posledice. Veš, da te vsaka nova epizoda uničuje, da sinaptične povezave ne zdržijo takšne obremenitve, da obstaja velika možnost, da bo šlo spet predaleč. Pa si ne moreš pomagati. Jezdiš na valu sproščenosti, ki si si jo tako želel, ko si bredel po vlažnih breznih depresije in čakal, da ugledaš vsaj en žarek svetlobe.

V maniji se ti izostrijo vsi čuti. Barve postanejo bolj žive, okus hrane in pijače postane bolj izrazit, glasbo poslušaš s celim telesom, besede, ki jih slišiš ali prebereš, se te dotaknejo globlje. Najbolj pogrešam jutra. Ko odpreš oči in si rečeš: "Yes, nov dan je tukaj." Ko skrajno uživaš v prvi jutranji kavi in komaj čakaš, kaj se ti bo tisti dan zgodilo. In karkoli se zgodi, je dobro. Ko hodiš po mestu, komaj čakaš, da boš uzrl znan obraz in z njim spregovoril nekaj besed. Popolno nasprotje depresije, ko so kratki izleti med druge ljudi mučni. Če znanega obraza ni, pač navežeš stik z neznancem. Zaradi pozitivne energije si ljudem privlačen in želijo si tvoje družbe. Hraniš se z njihovo pozornostjo, jo prebaviš in jim jo vrneš nazaj. Pozoren si. Opaziš stvari, ki jih sicer nebi. Začutiš pretok energije in se igraš z njo. Rajcaš na nekem povsem drugem nivoju.

Žal gre hitro predaleč. Ko se popolnoma odpreš svetu, črpaš vase neizmerne količine energij. Ne delaš več selekcije. Nimaš varovalk, ki ti pokažejo, da nekaj ni v redu, ni filtra, ki bi zadržal tisto, česar ne potrebuješ. Vase sprejmeš več kot lahko porabiš in rezervoar začenja puščati. Pozitivna energija se spremeni v jezo, žalost, razočaranje. Postaneš tempirana bomba, ki se lahko sproži popolnoma nepričakovano. In ko se sproži, eksplodira z vso silo. Nisi več privlačen tip, s katerim je prijetno spiti kavico, ampak tisti, ki se dere po ulici in ki se ga je bolje izogibati. Da sploh ne začnem praviti, kako se ti združita domišljija in realnost. O tem, kako sem sedel v Daktariju, prepričan, da sem zmaj, bom pisal kdaj drugič. Zgodba o tem, kako sem se teleportiral skozi prostor in čas, pa verjetno tako ali tako nikogar ne zanima.