Apel umetnikom

Day 2,648, 00:24 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Ne vem ali so se aktivirali geni moje mame ali se samo staram, ampak četrti dan zapored sem dvignil rit pred šesto zjutraj. Da ne padem v totalno rutino, sem si tokrat sladkal kavo in prižgal drugo luč v dnevni sobi.

Nikoli nisem razumel ljudi, ki zjutraj vstanejo, pojedo zajtrk, si umijejo zobe in se odpravijo v službo. Usedejo se za računalnik in si ob tipkovnico postavijo skodelico sveže skuhane kave. Čvekajo s sodelavci, surfajo po internetu in si pošiljajo kratke filmčke prek maila. In vsi, prav vsi dajejo vtis, da delajo nekaj strašno pomembnega. Med kratkimi odmori se dobivajo v kadilnicah ali pred vhodom na cigaretih, kjer razpravljajo o tem kakšne gume si je privoščil šef na svojem novem audiju in kdo se kurba s kom. Popoldne ugasnejo računalnik, pred vhodom pokadijo še kako cigareto, se usedejo v avtomobil in se odpeljejo domov. Pojejo večerjo, spijejo pivo, pogledajo nadaljevanko, če je dober dan, nategnejo ženo in gredo spat. In tako dan za dnem. Rutina me je vedno ubijala, zato sem se trudil, da bi živel čim bolj pestro, nekonvencionalno življenje. Nikoli se nisem videl v vrstni hiši z zeleno trato in belo ograjo, ženo, psom in dvema otrokoma. Takšno življenje se mi je zdelo preveč pusto. Življenje je prekratko. Živi hitro, umri mlad.
~ David Locke o rutini, Zgodba o Davidu Locku

Včeraj sem imel s prijateljico zanimivo debato o tem, kdaj je človek pisatelj. Po kratkem razmisleku sem ji odgovoril: “Pisatelj si, ko se začneš počutiti kot pisatelj.” Veliko ljudi je napisalo knjigo, nekateri tudi več njih, a se ne označujejo za pisatelje. Tudi sam sem imel obdobja, ko me je bilo sram, da bi se komu predstavil kot pisatelj ali pesnik, posledica negativnega odnosa družine in prijateljev do umetniškega poklica pač. Nekaj drži. V Sloveniji je težko živeti od umetnosti, kaj šele, da bi živel lagodno. Nedavno sem slišal zgodbo pisatelja, sicer nominiranca za Kresnika, ki je za roman, ki ga je ustvarjal tri leta, dobil 1.500 eur neto, nato pa mu je država za 15 mesecev zmanjšala socialno, da je izravnala njegov nenaden “obsežen” priliv na TRR. Nič čudnega, da se veliko talentov raje odloči za slabo plačane redne službe, umetniško izražanje pa zreducirajo na nivo hobija.

Danes se ljudem predstavljam kot pisatelj in pesnik. Kljub temu, da mi služba vzame več časa kot umetnost, se ne definiram z delom, ki ga opravljam. Dejstvo je, da mi daje nek okvir in disciplino, ki sem jo nujno potreboval, ko sem padal iz enega razpoloženjskega stanja v drugega. Služba me je scentrirala. Iz rutine, ki sem se je vedno otepal kot hudič križa, sem potegnil najboljše. Ni mi več treba živeti od pisanja in zato lahko ustvarjam bolj sproščeno, brez pritiska, da moram napisati nekaj, kar se bo prodajalo. Tako danes s ponosom povem, da sem pesnik in pisatelj, ki za denar hodi v službo. A moje sanje ostajajo enake – nekoč bi rad živel od svojega talenta.

Tole je apel vsem umetniškim dušam. Nikoli si ne pustite vzeti svojih sanj. Pot je trnova in posuta z ostrimi kamni in ljudje se blazno trudijo, da bi vas odvrnili od nje. A ne ozirajte se preveč na njih, čeprav vam hočejo dobro. V vas je nekaj čudovitega, imate sposobnost, da razsvetlite naš čudoviti planet. Boste odnehali, ker vam je življenje nekajkrat serviralo limonado iz plesnivih limon?! Umetnost je hrana. Nekateri smo vajenci v kuhinji, drugi so vrhunski chefi, a prav vsi skrbimo, da ljudje niso lačni. No pain no gain naj postane tudi vaš moto, da ga ne bodo ponavljale le izklesane ženske na boot campih. No guts no glory. Ali če končam z mislijo, napisano na spomeniku padlim borcem v Domžalah: “Smrt je manjše zlo kakor suženjstvo. Kdor upa v boju, vztraja v uporu. Kdor vztraja, zmaguje.”