Join the new world

“Stari, popizdil bom. Mary mi ne da fukati že deveti dan. Pravi, da se ji posvečam samo, kadar ima moj kurac v ustih. Si lahko misliš?! Da ji ne kažem dovolj pozornosti. Da ji nikoli ne rečem, da jo imam rad. Si lahko misliš?” Gledal sem skozi okno, kako so se otroci igrali v bližnjem parku. Nek fantič v živordeči bundi je lovil dve deklici, ki sta na ves glas kričali in se smejali. Spomnil sem se na to, kako brezskrbni smo bili kot otroci. Ko ni bilo nobenih problemov. Ko ni bilo pričakovanj in ni bilo razočaranj. Ko smo samo bili, čisti, neomadeževani s preteklostjo in brez skrbi glede prihodnosti. “Včeraj me je prijelo, da bi poklical Sabrino, jo peljal na večerjo, nato pa brezkompromisno pofukal na zadnjem sedežu svojega volva. Boli me kurac, resno ti povem. Ženske nas res držijo za jajca in tega ne mislim več prenašati. Hej, me poslušaš?!” Pogledal sem ga in pokimal. “Ne glede na to, kaj narediš, bo vedno ženska tista, ki bo imela zadnjo besedo. Kaj lahko narediš glede tega? Ja, držijo nas za jajca, a zaradi tega jih ljubimo,” sem rekel. “Koji kurac? Si zdaj na njihovi strani. Bodi enkrat za spremembo dedec in povej kaj si res misliš o tej zadevi. To ni šala, Ian!” Kadar si je Keith nekaj vtepel v glavo, ga je bilo nemogoče prepričati, naj pogleda na stvar z druge perspektive. “Poslušaj, ne postavljam se na nobeno stran. Povem zgolj kako jaz vidim to stvar. Tisti trenutek, ko se zaljubiš v žensko, ko ji daš svoje srce, si si zapečatil usodo. Od tistega trenutka bo ona tista, ki bo vodila niti v tvojem življenju. Ona postane lutkar, razumeš? Pravo vprašanje je, zakaj se pustimo voditi. Všeč nam je, pa če priznaš ali ne. Se spomniš tiste fotografije, ko fantek gleda punčki za hlačke in ona pravi “in s tem bom kontrolirala tvoje življenje”. No, tako pač je. Sprijazni se.” Keith je utihnil in buljil čez sprednjo šipo. Ni zdržal dolgo. “Prepričan sem, da s Taro nimata teh problemov. Polagam ti na srce, nikoli se ne poroči. Tisti trenutek, ko ji nadeneš prstan si oplel. Konec je, slišiš. Konec. Tvoja usoda je zapečatena. Postal si njena igračka. Jebeš tako življenje!” Butnil sem ga s komolcem. “Mislim, da se začenja.”

Mali Kim je bil dobro znan diler, že nekaj časa smo ga lovili, a se je vedno uspel izmakniti. Dvakrat smo ga prijeli, a mu nismo nikoli mogli ničesar obesiti. Bil je prebrisan ta mali pofukelj. Veze je imel povsod, celo v našem oddelku. A Mali Kim je bil majhna riba. Nismo iskali njega. Hoteli smo ga le zato, da bi nas pripeljal do Enookega Jima. Ta je bil prava trofeja. A do njega je bilo nemogoče priti. Človek je bil enigma, prikazen. Nismo imeli niti ene fotografije, niti enega naslova, kjer bi ga našli. Pravzaprav o njem nismo imeli popolnoma nič, razen podatka, da ima stekleno oko. Imel je popolno skonstruiran hierarhični sistem, tako da nihče, ki ni imel njegovega popolnega zaupanja, ni mogel direktno do njega. Takšna sta bila le dva človeka, William Blake, znan tudi pod vzdevkom Računovodja, in Sergio Lopez, ki so ga klicali Skavt. Mali Kim je bil v drugi liniji, direktno pod Računovodjo. Skrbel je za distribucijo kokaina v vzhodni del mesta, a ker ni dilal sam, ga nismo nikoli našli z drogo. Tudi mali dilerji niso nikoli dobili droge direktno od njega, ampak prek vmesnih členov, ki so jim rekli Vagoni. Prek Kima je šlo tedensko šestdeset kilogramov kolumbijskega kokaina. Kim je obdržal desetino vrednosti na trgu. Tedensko je zaslužil okoli dvesto tisoč dolarjev. Tričetrt tega denarja je zmetal za prvorazredne kurbe, najdražji šampanjec in drage avtomobile. Stereotipno do kraja, vem, a tako je življenje.

“Glej ga, kurca. Noter gre,” je vzkliknil Keith. Načrt je bil preprost. Mali Kim je bil dogovorjen z Billom Waxleyjem, Kovačem. Dogovorila naj bi se o novi liniji dobave droge iz Port Connagheyja. Tokrat je bilo govora o Violet Stormu, novi sintetični drogi, katere glavni učinek je bil, da ti poveča sinaptične prenose v možganih za tristo odstotkov. Njen učinek je bil kratkotrajen, kakih petnajst minut, a povpraševanje je bilo ogromno, kljub ceni, ki ni bila dostopna vsakemu smrtniku. Cena? Petsto dolarjev za tabletko. “Čez dve minuti posredujemo,” se je oglasil Donald po radijski zvezi. Vzel sem pištolo, odpel varnostno zaklopko in jo vtaknil nazaj v tok. “Rocknroll,” sem rekel, medtem ko mi je srce, tako kot vedno pred akcijo, nabijalo kot ponorelo. “Človek, tako polna jajca imam, da komaj sedim,” je rekel Keith. Kako za vraga lahko v tem trenutku razmišlja o fuku, sem pomislil.

“Vsi na tla,” sem zatulil in mahal s pištolo levo in desno. Vedel sem, da je Mali Kim neoborožen, a vedno je imel s seboj tri gorile. “Brez neumnosti,” je rekel Keith, ko je podiral enega od silakov na tla in ga skušal razorožiti z eno roko. “Pičke policijske, človek ne more pojesti kosila v miru!” je kričal Kim, medtem ko mu je Donald tlačil koleno med rebra. “Tožil vas bom zaradi policijskega nasilja, pedri nacistični!” Pogledal sem po lokalu. Vse je bilo pod kontrolo. Operacija uspešna, sem rekel sam sebi. Kim se bo verjetno zopet izmazal, a naredili smo to, kar smo si zastavili. In to šteje na koncu dneva. Dan za dnem. Uspehi in neuspehi. Danes nam je uspelo.

“Ian, bi šel kasneje na pivo?” je vprašala Rachel. “Z največjim veseljem,” sem odvrnil, “ a Tara danes peče lasagno. Saj veš, da obožujem lasagno.” Nasmehnil sem se. Še vedno me je imela rada, uboga Rachel. Po najini avanturi si je našla upokojenega nogometaša in hitro končala zadevo, ko ga je neko noč našla v postelji z njeno mamo, oblečenega v njene svetlomodre tangice in z roza dildotom v riti. Tip je preživel s celimi kostmi, a mu je Rachel bojda napela nekaj tako krepkih, da se je odvlekel iz hiše kot polita kuzla. “Veš kaj. Jutri zvečer te peljem na biljard. Odigrala bova nekaj partij, spila nekaj piv in debatirala o starih dobrih časih. Si za?” Rachel je pokimala in pokazala svoje simpatično nesimetrične bele zobe. “Odlično,” sem rekel, podpisal poročilo in ga vtaknil v rumeno mapo. “Se vidiva zjutraj. Lepo spi.” “Tudi ti, Ian. Pozdravi Taro.”

Vozil sem se proti domu in na radiu se je vrtela pesem Smooth Criminal. Pojačal sem glasnost in pohodil plin. Nebo je bilo zvezdnato in luna je bila skoraj polna. Spraševal sem se, ali se bo Mary končno usmilila ubogega Keitha. Vedel sem, da je ne bi nikoli prevaral, a obupan človek pogosto naredi kaj nepričakovanega. Privoščil bi mu, da bi danes fukal, kot da je spet star sedemnajst let. Zavil sem levo in zapeljal na dovoz pred hišo. Skozi okno jedilnice sem videl Taro, kako nasmejana zlaga krožnike na mizo. Nekaj časa sem jo gledal, nato pa odprl vrata avtomobila in se napotil proti vhodnim vratom. Pri sosedih je zacvilil maček, kar je spodbudilo psa čez cesto, da je dvakrat bevsknil. Ura je bila dvanajst minut čez osmo zvečer in jaz sem bil sestradan.

http://bipolartimes.com