720 utripov srca - 1. poglavje

Day 2,094, 22:10 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Še 14 minut. Čez 14 jebenih minut se bo zgodilo in jaz ne morem storiti nič, da bi to preprečil. Poskušal sem, prekleto. Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči. Počutim se tako majhnega. Tako nepomembnega. Izgubil bom ljubezen svojega življenja, jaz pa sedim tukaj, praznim zadnjo steklenico Jamesona in komaj zadržujem solze. Službeni glock je pripravljen, da konča moje patetično življenje. Ne morem in nočem živeti brez nje. Še 12 minut. 720 utripov srca. Verjetno bi jih moral izkoristiti na najboljši možen način. A kaj bo to spremenilo? Nič. Življenje ni pravljica. Ni srečnih koncev. To, kar vam prodajajo filmi, je navadno sranje. Iluzija resničnosti. Vsak konec se konča v solzah. Pedru, ki je rekel, da je vsak konec nov začetek, bi razčesnil betico in požrl njegove male pedrske možgane. 10 minut. Sto vdihov.

Vzel sem švicarski nož iz predala pisalne mize, ga odprl in s prstom preizkusil konico. Položil sem dlan leve roke na mizo in brez oklevanja z vso silo sunil navdol z desnico. Nožič se je zaril v mizo. Skoraj ni bilo krvi. Ne bolečine. Opazoval sem rdeč ročaj, ki je štrlel iz vrha moje dlani. V kazalcu sem začutil mravljince.

Sedem minut. 130 novih smrti zaradi lakote. Svet ni ne lep, ne pravičen. Če obstaja Bog, je ali resno duševno moten ali pa ima zelo slab smisel za humor. Tara mi je osmislila življenje, ga naredila znosnejšega. Začel sem verjeti, da ima vse skupaj nek smisel. Moral bi biti hvaležen za vse lepe trenutke, ki sva jih preživela skupaj, za vse kar mi je dala. Namesto tega sem besen, ker se je usoda tako kruto poigrala z mano. Dala mi je popolno žensko, da mi jo bo po manj kot letu dni vzela. Res sem verjel, da lahko kaj naredim glede tega. V nekem trenutku sem začutil, da bo šlo, da sem dovolj močan. Točno sem vedel, kako se bo zgodilo, a nisem mogel spremeniti izida. Tudi če sem spremenil posamezne spremenljivke, se je vse začelo postavljati na novo in riniti proti cilju, ki je določen.

Tri minute. Poslanih bo 600 milijonov mailov. Toliko informacij. Toliko vedenja se prenaša po žicah in po zraku, pa je rezultat na koncu isti. Nič se ne spremeni na bolje. Človeška vrsta je pokvarjena. Vse možnosti imamo, da bi spremenili svet v kraj blaginje in duhovnega razcveta, a počnemo ravno nasprotno. Hranimo jezo, nestrpnost in sovraštvo. Tehnologijo, ki jo razvijemo, uporabljamo v vojnah ali za povečevanje razlik med bogatimi in revnimi. Ni nam pomoči. Edina rešitev za naš planet je popolno izumrtje človeštva. Brez ljudi bo naravni red ponovno vzpostavljen.

Čas je. Pištola se mi zdi lažja kot ponavadi. Pravzaprav sploh ne čutim nobene teže. Pravijo, da se ti v trenutku pred smrtjo odvrti pred očmi celotno življenje. Rad bi, da bi se mi odvrtelo le zadnjih osem mesecev. Izbrati moram lep spomin. Najlepšega. Odhajam z mislijo nanjo in nasmehom na ustih. Prvič čutim, da je sprožilec nekoliko hrapav.

http://bipolartimes.com