"Super dečko si, ampak ..."

Day 2,935, 05:01 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

“Nisem te skenslala, sam rekla sem ti, da sva sam prjatla,” mi je pojasnila očiten nesporazum. Dejansko mi je tisto noč, ko sem sam zaradi konkretnega koktejla substanc v sebi komaj še držal odprte oči, a ji kljub temu izlil svoje srce, rekla, da si želi samskega obdobja. Legitimno, naravno, človeško.



Kar se tiče kenslanja razmerij, je tehtnica krepko na strani bejb. To pomeni, da sem bil veliko večkrat skenslan, kot sem kenslal. Lani poleti sem prvič po 15 letih jaz skenslal resno bejbo. In to povsem profesionalno, na štiri oči, v kafani, ne prek maila, smsa ali FB chata.

Kenslanje je problematično, ker se ti zažre v dušo, če ga je preveč. Načne ti samozavest. Počasi ubije žar v tebi. Očitno nekaj ne delaš prav. “Ti si super dečko, ampak …” ne pomaga. Resno. Ne pomaga. Še slabše je. Super sem, vse klapa, vsaka bi me rada imela, ampak … Ne bom rekel, da sem jaz mojster kenslanja. Nisem. Ampak povem iskreno. Tako kot sem njej rekel: “Ne čutim nič, ko se poljubljava, kako bom čutil kaj, ko seksava,” sem drugi pojasnil, da so mi všeč vitke in visoke ženske. Pač povem iskreno. In potem sem prasec, šovinist, netaktnež.



Pol leta nazaj sem dobil Dear John mail. V katerem mi je simpatija, s katero sva šla na par zmenkov, pojasnila, zakaj ne more biti z mano. ‘It’s not you it’s me’ na tristopetnajsti način. In spet ji ne morem ničesar očitati. Razen sebi, da je nisem po nasvetu prijateljice res poskušal kresniti na tistem drugem zmenku, ko je prišla v moj domicil in prinesla najboljšo skutino torto ever.