Jaz, bipolarec

Day 2,496, 14:25 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Veliko igralcev te igre že ve, da zadnja leta delim svoj prostor pod soncem z bipolarno motnjo oziroma manično depresijo, kot se ji je včasih reklo. Ne vem, v katero smer bo šel ta članek, niti ali bo smešen ali žalosten, vem pa, da že dolgo nisem pisal o tem in rabim nek "update", da vidim, kako danes razmišljam o tej temi. Tako da je tole moja zgodba teh dni ...

Sedem let mineva od moje prve manične epizode, po kateri sem se prvič znašel v psihiatrični bolnišnici. Takrat sem se počutil izdanega, zapuščenega, bil sem jezen na svojo družino, prijatelje, pravzaprav na vse ljudi, ki so bili takrat v stiku z mano. Danes se zavedam, da niso imeli izbire in da mi je hospitalizacija - pa tudi vse naslednje - koristila, saj bi se lahko končalo tragično. Sprijaznil sem se, da imam bolezen, ki me bo spremljala celo življenje, in da verjetno nikoli več ne bom popolnoma sproščen in brez strahu, da se mi bo pojavila katera od epizod. A danes ne pravim več, da se borim z bipolarno motnjo ali da jo prebolevam, danes vsakemu, ki ga to zanima, povem, da z njo živim. Je neizbežen in neodtujljiv del mene, oblikovala me je v človeka, kakršen sem v tem trenutku. Veliko mi je vzela, a veliko tudi dala.

Zadnje leto se mi ni pojavila nobena epizoda. Ne manija, ne depresija. Seveda so občasna nihanja razpoloženja, tudi napadi tesnobe, mini depresije, a vse to doživljajo tudi "normalni" ljudje, zato ne jaz ne tisti okoli mene ne zganjamo pretirane panike. Všeč mi je, da lahko po sedmih letih znova odkrivam poligon normalnosti, kot ga imenujem sam, in ne težim več po manični sproščenosti, ki je jebeno lepa, a tudi nevarna, saj lahko hitro eskalira in uide izpod nadzora. Živim vsak dan sproti, uživam v njihovih raznolikostih in se ponovno navajam na občutke, ki niso tako dramatični, a so lahko ravno tako lepi.

Nekateri med vami ste prebrali mojo knjigo Manični poet, v kateri pišem o svojem življenju z bipolarno motnjo in le-to razlagam z vidika človeka, ki ima izkušnjo z njo. Knjiga je topogledno redka v slovenskem prostoru, zato me mika, da bi napisal nadaljevanje, saj danes na obdobje, ki predstavlja več kot petino mojega življenja, gledam drugače, zreleje kot prej. Ne težim več k ekstremom, da bi lahko ustvarjal, saj se zavedam, da so ta čustva prisotna v meni tudi brez neke zunanje spodbude. Le malo težje jih je najti.

Danes lahko s ponosom povem, da se počutim dobro. Po dolgem času imam občutek, da sem znova prevzel nadzor nad svojim telesom. Čutim moč, ki ni posledica manije, ampak zaupanja v sebe. Sem stabilen in nobene želje ni, da bi to stabilnost rušil, da bi znova posegal po oblakih, tako kot je bilo to v preteklosti. Sem srečen? Ne vem. Vem pa, da sem zadovoljen s tem, kar mi življenje trenutno nudi. Čutim, da sem na poti, ki je prava in veselim se naslednjih korakov po njej. Zdaj vem, da po tej poti ne hodim sam, ampak imam ob sebi ljudi, ki mi pomagajo, da bom lažje prišel do naslednjega križišča, kjer se bo znova treba odločiti kam in kako naprej. Ampak tako je življenje. Nihče nam ni ob rojstvu zagotovil, da bo enostavno. Vsaka preizkušnja pa ti da možnost, da se iz nje nekaj naučiš in nadaljuješ pot močnejši in odločnejši. Tako lahkopo več letih vijuganja mirno rečem: "Hvala, bipolarna motnja. Zdaj se lahko presedeva, naprej bom vozil jaz."