13

Day 1,913, 06:56 • Published in Slovenia Serbia • by GrinOne

OPOZORILO: V primeru vraževernosti ne beri dalje!
***
Našega junaka iz vizite že poznamo, vendar ga bomo zdajle, z namenom lažjega razumevanja, prestavili v 1. osebo ednine!
***
Mladina vsa vesela, po končani OŠ, že nabira nova poznanstva v srednji šoli! Taki lepi trenutki, nepozabni, toliko novih, potencialnih prijateljev… Vse kar spada k šolanju, obstransko, je seveda na prvem mest! Kje je še kdo videl, da bi se najprej učili? Ne, najprej se klepeta, kadi po WC-jih, poljublja na stopnicah, šprica pouk ali med njim poseda za šankom, kjer si je potrebno čim prej izboriti svoj prostor za prihodnost in da se čim prej izkaže možatost. Ponočevanje in ostala zabava seveda mora biti in če slučajno kak konček noči še ostane, se ga pa lahko izrabi za učenje! Naloga se pa itak naredi med odmori!
Vendar vsi nimajo take sreče…
Fant s podeželja pa je že v OŠ zakorakal v svet, kjer je spanje sreča, najesti se uspeh, pogovoriti se – neverjetno!
…bom pač moral iti na dializo. V moji glavi se pri 15-ih še ni izoblikovalo mnenje o plazmoferezi. Vedel sem le to, da je Kramberger naredil nekaj patentnih izboljšav na strojih – o postopku pa nisem vedel nič. Povedali so mi samo, da iz ene žile črpajo kri v drugo ti jo vračaji, vmes ti s filtriranjem odvzamejo plazmo, in ti darovano vrnejo… In potlej bo bolje…
Nihče pa ni povedal da dobim kateter za izčrpavanje v dimeljno veno! Groza… Kako to drugi zdržijo! Jaz ne bom…
Pa sem… 20 x … In nikoli več ne bom, pa če bo to zadnje, kar bom zavrnil.
Ker postopek ni preveč nedolžen, smo že prej vsi predpripravljeni na opcijske rezultate, vendar, če je lahko bolje, poskusimo…
Ena izmed filtracij je bila še posebej boleča. Doktor je že četrtič zabodel, ker je trikrat zgrešil veno, ki se skriva v dimljah pod arterijo. No pa jo je zadel! UUUUf! Boli pa kot še nikoli! Vsak poteg žice skozi kateter po žili, da se ustvari pretok, sem čutil gor v prsni koš, dimlje pa so pekle!
Po štirih urah končano za tokrat. Počakati moram še eno uro, da kateter izvlečejo, saj se mora kri umiriti. Leden pot mi je tekel po čelu, saj sem te dolge ure poskušal negibno ležati, da ne bi bolelo… Po eni uri pride zdravnik in prime kateter – jaz pa tako zagrabim sestro, da je zastokala. Končno so opazili, da je res nekaj narobe, čeprav sem jim to že takoj povedal. Sestra mi je roke dala nad glavo, da sem se zagrabil za posteljno cev me držala pri ramenih, druga nad koleni… in doktor je iztaknil kateter kakih 30 cm iz trebuha. Aua , kje so moja čreva! Kaj so mi vse izpulili! Kri pa je špricnila visoko… še sreča, da so stropi v bolnišnici malce višji…
Tisti dan in naslednjo noč je doktor hodil vsake pol ure preverjati dimeljno kompresijo. Da ne bi izkrvavel…. Zgodilo se je namreč, da je po nesreči prebodel arterijo in skoznjo napeljal kateter v veno – to pa prekleto boli, saj je arterija živa, zelo čuteča žila! Vsaj mene je, priznam, nimam prav visokega praga bolečine, pa vseeno. Naslednje dni je spodnji del trebuha postal moder in črn! Kri, ki se je izlivala v dimlje… Telo pa bo samo poskrbelo, da se absorbira…
12.10., četrtek… Bolnica iz sosednje sobe, ki je imela enako bolezen kot jaz, je prišla pozno, po enajsti uri, do mene in rekla:
»Strah me je… Jutri…«
»Ah ne boj se, jaz bom imel 20., ti pa 13.! Veš koliko te jih še čaka?!«
Dekle je imelo 27 let, Nevenka. Bila je že tudi vsa v podplutbah, vse možne barve… Pokazala je malo pod popkom… Ne preveč, sem bil še premlad!
»Imam slutnjo, da ne bo v redu.«
» Saj bom jaz že tam, ko prideš, boš videla, da bo OK.«
PETEK. 13.9 - naslednjega dne sem že ob osmih na poti… Ob pol devetih je že šibala filtracija. Ob 12. uri so pripeljali Nevenko, na sosednjo posteljo, v sobi je bilo prostora za dve postelji in vso ostalo mašinerijo in 2 sestri, ki sta ves čas nadzirali aparate. Med naju so postavili špansko steno, da ne bi slučajno špejala drug k drugemu. Ko naju je tako zanimalo, ja…
»NEVENKA, me slišiš, ne spat!« jo je sestra nagovarjala. Ni odziva. Pride doktor in jo prebujajo. Omotično je nekaj nerazumljivo zamomljalaa…
»Čisto je rdeča po prsih, ali je bila alergična na plazmo?« sprašuje doktor sestri.
»Niti ne, enkrat se je pokazalo malo koprivnice, drugače je bila v redu.«
Med tem so mene že pripravili in me prepeljali na hodnik, kjer moram počakati eno uro.
Iz sobe se naenkrat zaslišijo kriki: »REANIMACIJA!« V nekam minutah priteče reanimacijsko osebje z dodatnimi aparati, ki je pripravljeno nekje v UKC in se zapro v sobo.
…jaz pa še čakam da mi odstranijo kateter in pošljejo na oddelek, že debelo uro in pol.
Iz sobe začno odhajati, mimo mene gresta dne sestri in se tiho pogovarjata, da ju ne bi slišal, kljub temu sem ujel del stavka: »…pa tako mlada…«
Na oddelku pride Nevenkina bolnišnična cimra do mene, ker je še ni bilo nazaj in vpraša, če kaj vem.
»Ne, samo se mi zdi, da se je njena slutnja uresničila…«
»Pa nihče noče nič povedati, da nič ne vedo!« cimra komaj zadržuje jok.
Po 22. uri so prišli z veliko plastično vrečo in vanjo pobasali nevenkine stvari…
Meni so takoj prvi dan opazili alergijo na darovano plazmo in so mi od takrat naprej dajali Albumine, nadomestek. Po filtraciji pa sem bil vsakič izčrpan, kot bi me povozil valjar! Vsak drugi dan pa sem zjutraj odšel pred bolnico, kjer so me starši pobrali in peljali v srednjo šolo, po končanem pouku pa nazaj v UKC…Naporno.
Nevenki pa so vedno dajali plazmo, čeprav se je alergija kazala ves čas, vendar v manjši obliki. Na žalost je bila pri njej sprejeta napačna odločitev…
Tistega dne so meni prenehali izvajati plazmofereze, zaključil sem z 20.! In si oddahnil. Nevenka pa ni imela te sreče: umrla je na 13. plazmoferezi, petek 13. septembra ob 13. uri.
***
Meni pa je od tistega časa ostala travma, saj se na te trenutke ne smem spomniti, ker me začno tako močno preganjati, da se ves zvijam, mravljinči me po celem telesu, srce udarja kot bi se hotelo izkopati iz prsnega koša, v dimljah pa skominjajoče čutim vsako vlakno… Za potlačitev te more potrebujem ogromno psihičnega truda in energije, da misli preusmerim na nekaj drugega, sproščujočega… In to še po mnogo letih…
Letošnje leto pa je moje…

Nadaljevanje sledi…