Ženske, kdo bi jih razumel?

Day 2,540, 01:42 • Published in Slovenia Iran • by Massaru

Zgodilo se je pred nekaj dnevi. Moja draga je namreč praznovala tisti dan v letu, ko si dodamo eno črtico v koledar življenja.

Kot pozoren možak in gentleman sem jo vprašal:
"Draga, kaj si pa letos želiš za rojstni dan?"

Za trenutek sem opazil tisti navihan in nagajiv blesk v njenih očeh, ko je kot iz topa ustrelila: "Želim si, nekaj kovinskega, nekaj rdečega, ki od 0 do 100 potegne v pol sekunde."

"OK!" sem odvrnil in opazil osupel pogled. Tega verjetno ni pričakovala.

Naslednji dan sem ves vesel prišel domov, poln pričakovanja, kako jo bom s svojim darilom razveselil in mogoče (bil sem poln pričakovanja), mogoče mi bo svojo hvaležnost pokazala na način, ki ga že tako dolgo nisem okusil. Kar vzdrhtel sem ob tej misli in začutil sem, da se mi "trnjulčica" prebuja od velikega vznenirjenja.

Z darilom v roki sem vstopil v dnevno sobo, ji voščil za rojstni dan, jo objel (pri tem se seveda nisem pozabil s trnjulčico podrgniti ob njo - mogoče bo razumela namig). Izročil sem ji darilo.

Takrat sem opazil sumnjičav pogled v njenih očeh in iz izkušenj sem raje stopil korak nazaj. To se je kasneje izkazalo kot zelo modra poteza. Ona pa je raztrgala ovoj darila in v naslednjem trenutku se je name vsul plaz besed. Nisem vsega povsem dobro razumel, a slišati je bilo kot da mi razlaga nekaj o kralju živali (prašiču).

In takrat se je odločila, da bo svoje novo darilo naučila leteti in prvi polet je bil namenjen v mojo smer. Se še spomnite, kako sem malo pred tem preventivno stopil korak nazaj? No, če tega ne bi naredil, bi njeno darilo mojo glavo uporabilo za pristajalno stezo, tako pa sem se uspel za las ogniti.

Seveda se moje skrivno pričakovanje ni uresničilo. Namesto tega imava že en teden "tiho mašo". Še sedaj ne vem, kje sem ga polomil. Saj sem se vendar povsem držal njenih želja, glede darila, pa jo je očitno vseeno vznemirilo.

Kar sami poglejte, pa mi povejte, če ni res:


No, zdaj pa razumi ženske!