Join the new world

V sivi oddaljeni temačnosti večera stojita dve osebi. Za hrbtom nevidno poskakuje brezobrazna figura. Ta zlovešči prikaz, ki bo kasneje še kako krojil usodi naših dveh junakov. Čaka, čaka, tiho potrpežljivo čaka. Šum se je pripodil v prostor, kjer ti dve osebi sedita na dveh stolih. Brezizrazno bledo nerazmišljujoče se sprašujeta, kje sta se znašli.

Pomenljivo vstaneta. Pred njima zgolj bled pogled drug drugega. Oči, ki dajejo pridih izgubljenosti. Zasanjanost, ki daje pridih ničvrednosti. Neodločnost, ki daje vedenje o nepomembnosti.

Pojavi se miza.

Drug drugega pogledujeta. Nato pa šibek glas prišepne obema, naj se igrata. Igrata, kdo bo zmagovalec - tisti, ki bo zmožen pridobiti večji kos mize, bo zmagal. Ampak kako? Na mizo iz zraka pade še karta. Narišejo se meje, ustvarijo se nacionalnosti.

Obema osebama je dana moč. Vpliv. Pomembnost. Ustvarijo se še subjekti, ki se bodo vojskovali za ta ozemlja.

1. dejanje

"Jasno in glasno je bilo rečeno, zmagal bo tisti, ki bo dobil večji kos mize. Takrat bo moj cilj izpolnjen. Takrat bom zmagal in prevladal nad tabo. Dosegel bom svoj cilj. In s tem postal..."

"Postal kaj? Zgolj zato, ker so moje sile šibkejše od tvojih, še ne pomeni, da tvoj cilj ne meji na čisto absurdnost in je sam po sebi prazen nič. Ampak zaradi moje želje po tem, da se igram, se bom misli o absurdnosti izogibal. Zabavno je. Zabavno se je pretvarjati, da igraš nekaj, ker meniš, da to počneš za skupno dobro. Ker misliš, da boš s tem nekaj dosegel."

"Ha, tebe je poprijela čista zmedenost. Sploh ne veš, v katerem svetu živiš. Jaz namreč vem, v tem. In ta miza bo moja. Zmagal bom."

"Poglej se, kakšen si postal. Oblast te je povsem spremenila, spremenil si se. Se spomniš, kakšen si bil na začetku, ko sva si prvič gledala iz oči v oči? Neobremenjen, preprost, malce izgubljen posameznik. Oh, kaj oblast naredi človeku."

"Povsem normalen sem. Prenehaj z nepotrebnim filozofiranjem. Moraliziranje v igricah je nepotrebno, namreč to ni resnično življenje."

"Še vedno, kaže se tvoj karakter. Pokaže se tvoj potencialni obraz, kaj bi lahko postal, če bi dobil moč v roke. Postal bi oseba, s katero ne bi hotel imeti opravka. Nikoli."

"Kaj meniš, kaj ko bi pretrgal tvojo zvezo držav? Že tako si pretirano močan."

"Zgolj zato, ker si močan, še ne pomeni, da imaš kakorkoli prav v tem, kar počneš. Tvoja dejanja so odraz tvojega karakterja. Zapomni si, ko se boš enkrat ozrl nazaj v preteklost."

"Zopet govoriš nesmisle. Čas da te še osebno napadem. Čas, da končam tvojo muko."

"Zdaj, ko premoreš vse potrebne surovine, meniš, da si dosegel svoj poglavitni cilj v tej igri? Te lahko vprašam, kaj sploh je ta cilj? Je večno nadziranje vseh potrebnih surovin za maksimalni izkupiček ... to to? Ali pa morda zgolj uživaš v tem, da si vsaj nekje, če ne v resničnem življenju, na vrhu. Verjetno je prav to tisto, kar ti daje iluzivno prispodobo pomembnosti. Zato se je tvoj ego neznansko povečal, zato si postal zanikrna oseba."

"Še vedno sem najboljši," dvigne tri prste v zrak.

"Torej svoje nacionalne frustracije si prenesel sem. In ko enkrat dokažeš, da si najboljši, kaj ti preostane? Nacionalizem je tako absurden kot misel, da ima ta igra kakršnkoli cilj. Nikoli ga ni imela, prav to pa ustvarja nek iluziven cilj, kateremu si ti podlegel. Ker stremiš k svetovni dominaciji, ki nikoli ne bo prišla."

"..."

"Ne boš nič porekel na to? Prav. Jaz igram to igro, ker se rad igram. Ne maram stereotipnega mišljenja, da je moj narod najmočnejši. Nisem mnenja, da sem najboljši. Zgolj zavedam sem, kje sem in v kaj se vsakodnevno spuščam. Ne tako kot ti, ki še vedno misli, da boš z zagovarjanjem svojega naroda dosegel karkoli. Da boš z zaničevanjem drugih prevladal v tej igri - ali pa da se boš osebnostno kakorkoli obogatil. Premisli, kar sem rekel."

2. dejanje

Čez čas se ti dve osebi zopet dobita na kavi v resničnem življenju.

"Hmmm. Se torej spomniš tistih besed, ko sem ti rekel, da se boš enkrat ozrl nazaj v preteklost, kaj si bil? Kaj si počel?"

"Se."

"Kaj si misliš o tem?"

"... hmmm. Motil sem se. Da posameznik ugotovi, kakšen je, mu mora biti dana moč. In odkril sem, kakšen sem. Igro sem sicer še nekaj časa jemal tako kot sem po tistem najinem pogovoru. Ampak potem mi je zmanjkalo motiva. Postal sem vse, kradel sem, lagal sem. Nič nisem imel več doseči. Zamislil sem se nad sabo, kaj sem postal zgolj zato, da sem lahko, četudi v virtualnosti, prišel na vrh. Prešel sem na nivo množice, ki teži k brezidejnemu in nazadnjaškemu nacionalizmu. Oni so tisti, ki podžigajo tvojo sovraštvo. Načelo krdela, ki podpira tvoje mnenje. Imaš občutek moči. Boleče bi bilo, če bi iznenada rekel, dovolj imam. Ne bom se več igral tega. Postal bi nezaželjen, in kaj je hujšega od tega za posameznika, ki je vseskozi užival v publiciteti? Priznam, sem tudi narcisoiden, preveč boleče bi bilo, če bi ostal sam... Rabim druge, da se počutim, da sem nekaj."

Srkne požirek kave.
"Kot sem ti govoril. Pa veš, da jaz še vedno igram to igro? Ne zato, ker sem pristaš tega, kar si ti nekoč bil, ampak ker se rad igram. Rad se osebnostno bogatim, ker se učim o novih kulturah, poglabljam svoje znanje jezikov. Veš, nekatere stvari niso zgolj namenjene sovraštvu. Če ne bi bilo zgodovine, ki jo nekateri vnašajo v igro, bi že našli razloge, da se sovražijo, pa naj bodo še tako banalni. Človek je noro bitje."

Prikima.
"Vem. Igro sem sicer prenehal igrati za določen čas. Izgubil sem se v tem, kar sem počel. Zamislil sem se, nisem imel občutka, da sem jaz ta oseba, ki so jo vsi poznali. Preprosto nisem bil to jaz. Spremenil sem se. Zdaj sem se vrnil. Neodobravanje je seveda precejšnje, od mednarodnega spoštovanja do tega, da predstavljaš odpadniško mišljenje - težko je. Ni lepo."

"Vse je le igra. Karkoli počneš. Vedno imej to v mislih. Življenje je odrska predstava z enim gledalcem, in ta gledalec si ti. Ni razlike, ali je to v virtuali ali v resničnem življenju."

Lepo vas pozdravljam,
Ice Killa aka Howly