Join the new world

Zamišljenega pogleda pogladim svoj dnevnik in spiham prah, ki se je z leti nabral na platnicah. Bi spet kaj napisal vanj? O čem? Zakaj sem sploh tu?

Pet let je dolga doba. Marsikdo bi rekel, da predolga. "I'm too old for this shit", je rekel Danny Glover v filmu Smrtonosno orožje. Pa sem res? Pri eŽivljenju me ohranja več ali manj navada. Vsak dan, ko pridem v službo, odprem eRep in na hitro preletim naslove v dnevnem časopisju, kakega tudi kliknem in preberem. Ampak vse manj. Računalniki okoli mene so prižgani 24/7 in na brskalniku je v enem zavihku vedno eRepublik. Igra. Igrica. Poligon. Peskovnik. Ja, to so bile prve asociacije pred več kot petimi leti, ko sem se prvič prijavil. Zadeva je vlekla zanimive vzporednice s pravim življenjem, vzpodbujala domišljijo in ustvarjalnost. Dala nam je okvir in nekaj smernic, vsebino pa smo ustvarili sami. Bodi vojak. Bodi poslovnež. Bodi politik. Ali časopisni mogul. Ja, bili so časi, ko si bil lahko karkoli od naštetega. Ali pa vse skupaj. V petih letih je vse skupaj podrejeno prvemu.

Z nostalgijo podrgnem svoje stare kosti. Včasih smo živeli za skupnost. Dihali en za drugega in za svojo eDržavo. Imeli smo belo platno, moč in voljo, predvsem pa vizijo, kaj naj bi sploh počeli v igri. Prvi koraki v igri so pomenili prijavo na eRepublik.si forum, ki je bil bedno poln starih mačkov in novincev, ki so izmenjevali mnenja, si pomagali in ogromno pripomogli k vzdušju eŽivljenja. Socialno mreženje. Prva vzporednica s pravim življenjem. Stvari so tako "zvezane", da je potrebno poznati čimveč različnih ljudi, ki tvorijo tvojo socialno mrežo, na katero se opreš v življenju. Iz nje dobivaš toliko, kolikor vanjo vložiš. Začnemo že v vrtcu, šoli in nadaljujemo skozi službo in hobije do konca življenja. Socialna mreža sčasoma začne brisati mejo med virtualnim in resničnim svetom. Za vsakim avatarjem in nickom stoji resnična oseba in naslednji korak je skoraj vedno spoznavanje v živo. Spomnim se svojih internetnih začetkov v zgodnjih devetdesetih, ko je največjo socialno platformo predstavljal IRC, kjer sem preživel dneve in noči. Spoznal sem ogromno ljudi, nekateri so v mojem življenju še danes pa čeprav se na IRC nisem prijavil že zelo dolgo. Mrežo tkemo in povečujemo vedno in povsod, tudi skozi eRepublik, ne pozabite tega nikoli.

Ekonomija. Danes že hitri sprehod skozi mednarodne članke ali shoute razkrije, da je praktično ni več v igri in pozivi igralcev k ponovni implementaciji vsaj osnov, s katerimi smo začeli, so vse glasnejši. eRepublik beta. Postani poslovnež. Sanje marsikoga, ki pa so bile daleč od uresničenja. Ker si rabil začetni kapital. Gold. Danes dobiš osnove že pri prvih korakih v igri, včasih pa si se moral res potrudit. Sploh, če si želel uspeh. Tako, kot v resničnem življenju. Igralci smo se povezovali skupaj, dajali Gold na kupček, da smo lahko ustanovili Organizacijo in na njej podjetja. Potrebno je bilo veliko zaupanja med igralci, saj so si delili uporabniška imena in gesla z dostopi do organizacije. Prihajalo je do prevar, kraj. Ampak takrat smo imeli pogodbe in nekako sodišče. Na erepublik forum (včasih je bil del igre, čeprav smo imeli tudi svojega, slovenskega) smo napisali pogodbo, v kateri je bilo napisano vse, od igralcev, ki so sklepali medsebojne pogodbe, do pogojev sodelovanja in primerov kršitev (nekaj primerov verjetno najdete tudi na erepublik.si forumu, saj smo slovenci pogodbe kopirali tudi tja, da se je vzpostavil nek nivo verodostojnosti posameznikov, s katerimi se je sklepalo pogodbe). Če je prišlo do njih, smo se obrnili na administratorje oz. moderatorje igre, ki so spore reševali. Žal je bilo kršitev in sporov vse več, kar je pomenilo preveč dela za upravljavce igre in so ta, zelo koristen, del igre enostavno ukinili (skupaj s forumi).
Vrnimo se k podjetništvu. Marsikdo je svoje prve podjetniške korake naredil prav v igri. Delali so se vodiči, pisale formule in izračuni, nekateri pa smo delali tudi pripomočke za vodenje podjetij (še danes dobivam na mail prošnje za dostop do nekaterih Google dokumentov, čeprav že par let niso več aktualni). Vse skupaj je bilo super za spoznavanje podjetništva in vsaj osnov pasti, ki jih to prinaša. Seveda je v igro spet prišlo mreženje in ustvarjanje lobijev, ki so hoteli nadzirati cene, ampak na dolgi rok se zadeva ni obnesla, saj je trg deloval po svojih zakonitosti. Dokler niso uvedli botov, ki so odkupovali surovine in s tem vzdrževali nivo cen. Takrat se je vse skupaj podrlo.
Z vsemi temi uravnavanji, se je dalo vleči tudi vzporednice z ekonomsko krizo v resničnem svetu, saj so z botom začeli vnašati v igro velike količine valute, kar je močno podražilo zlato. Enako sta takrat (in v bistvu še vedno) počela FED in ECB s svojimi QE tiskanji denarja in umetnim vzdrževanjem ekonomije. Sam sem dobil občutek, da poskušajo z eRepubliko testirati, kako taka kriza deluje in kako bi se dalo izvleči iz nje (sploh glede na to, da so nekje takrat dobili večji finančni vložek, mislim da, američanov oz. tudi prodali podjetje, ki ni več romunsko). Samo okolje igre je pravzaprav idealen peskovnik za kaj takega, saj imaš množico uporabnikov in vnaprej definirana pravila, ki jih poljubno spreminjaš in spremljaš rezultate. Igralci torej nismo samo ovce, ampak tudi poskusni zajčki.

Politika je kurba. To so znali povedati že stari in drži, kot pribito. Meni osebno je bila motivacija za vstop v politiko imeti v rokah vzvode za spremembe na bolje. Če jih že v resničnem svetu nimam, oz. imamo lažen občutek, da imamo moč spreminjati stvari skozi volitve, pa je niti nimamo. Zato je tudi vse manj prebivalcev naše dežele, sploh mladih, vsako leto prisotnih na voliščih. eRepubliški peskovnik je bil idealen za postavitev naše lastne Utopije. Sicer so nam nekako vsilili "demokratično" družbeno ureditev, ki smo jo morali sprejeti že od samega začetka (takrat smo še volili župane v pokrajinah in ne kongresnikov, ki so prišli z V1). Med igralci se je šušljalo o uvedbi različnih družbenih ureditev, ki bi precej popestrile samo igranje. Predstavljajte si, da bi lahko enkrat na vsake toliko časa izglasovali tip družbene ureditve in imeli namesto kongresa Centralni komite Komunistične partije. Ali pa viteze okrogle mize. No, saj osnove so podobne, imaš pač kup ljudi, ki jih voliš in ki odločajo v imenu vsega ljudstva. Variacije bi lahko bile na temo, da bi bili ti predstavniki lahko voljeni s strani ljudstva (demokracija) ali pa nastavljeni s strani vladarja (ki bi ga spet volili samo ti predstavniki). Možnosti je ogromno, vendar so ostale neizkoriščene. Kar se na veliko izkorišča, so seveda luknje v sistemu. Kjer je potencial, da se izvoli (oz. da sploh kandidirajo) samo sposobne, ki jim je mar za skupnost in bi radi kaj spremenili, se je vse skupaj izrodilo v lov za Goldom in medalje. In priti do "korita" in dostopa do državnihi financ, kjer se lahko marsikaj steče mimo sistema v lastne žepe. Se sliši znano? Seveda se. Tega imamo poln kufer že v resničnem življenju. In žalostno je, da se je potencial izrodil v zrcalno sliko resničnega življenja.
Če se vrnem k svojim prvim korakom v svetu politike. Takrat nas je bilo malo. Par sto, od tega ne vem, če je bilo aktivnih za številko s tremi ciframi. Znali smo se zmenit marsikaj. Kdor se ni strinjal, je to povedal in odšel v kako drugo državo ustvarjat svojo družbo. Spoštovanje pa je ostalo. Imeli smo gradnike igre, ostalo smo si izmislili sami. Od bank, do univerz in različnih ministrstev. Peskovnik pač in to tak, v katerem smo se radi igrali. Danes je igra spravljena v take tire, da je težko biti kreativen in si izmisliti še kaj res novega, kar bi na daljši rok okupiralo igralce in popestrilo čas, ki ga vsakodnevno zabijemo tu. Neizkoriščen potencial stvariteljev igre. Spet. Žal.

Dnevnik nekega vojaka. Tako sem poimenoval svoj časopis v davnih časih, ko sem "igral" plačanega vojaka po svetu. Politika me ni zanimala, zato sem potoval okoli in se bojeval v različnih državah in pomagal različnim stranem v vsakršnih konfliktih. Spomnim se svojih prvih večjih bitk v Franciji, ki se je bojevala z Anglijo. Prvi dan sem se boril na "napačni strani", na kar sem bil hitro opozorjen, oz. bil naprošen, če se lahko bojujem na strani Francozov. In sem se. Naslednji dan sem si prislužil svojo prvo BH medaljo. Zanjo sem šparal Gold praktično od začetka igranja in bila je res težko prigarana. In spoštovanja vredna. Danes so BH medalje bolj kamen spotike, kot znak spoštovanja. Ampak dovolj o medaljah. Spet se bom posvetil socialnemu vidiku in domišljiji, ki je spremljala vojaški modul. Ta je še edini doživel premike v smer, ki smo si je igralci/vojaki želeli. Združevali smo se v navidezne enote, ki so šele z leti dobile svojo obliko v MUjih. Organizirali smo Redno vojsko in vsak vojak, se je vpisal v bazo na Erepublik.si forumu, kjer smo spremljali tudi napredek in imeli predvidene nagrade za najboljše. Sčasoma se je oblikoval krog igralcev, ki so se bolj posvetili bojevanju in takrat ustanovili prvo profesionalno vojaško enoto v eSloveniji - PVS (Profesionalna Vojska Slovenije). Ta je postala kalilnica kadrov, ki so potem tako ali drugače sodelovali v ustvarjanju naše eDržave. Prav tako je prišlo do prvih večjih konfliktov med igralci, kar je prineslo nove in nove vojaške enote, kar je bilo konec koncev samo dobro za skupnost, saj so imeli igralci več možnosti aktivnega sodelovanja v igri in tudi več motivacije za ostanek v igri. Na globalnem nivoju so že od začetka obstajale alianse in politični zemljevid sveta je že od nekdaj pester in barvit. Države menjujejo zavezništva, nekdanji prijatelji so po novem sovražniki in obratno. Vse v duhu "popestritve" igranja.

Za to, kot vedno, skrbimo igralci sami. Mi smo tisti, ki udejanjamo vedno nove zamisli. Začnejo se s posameznikom, ki z mreženjem širi svojo idejo, zamisel, dokler ne doseže kritične mase za rojstvo Ideje. Če je res dobra, jo včasih (preredko) pograbijo tudi ustvarjalci igre in vgradijo v igro. To je tudi naš cilj. Izboljševati sebe in igro. In skupnost. Skupnost. Brez nje, bi bila igra že zdavnaj prazna. Žal, je ogrodje igre postalo preveč rigidno in vsi skupaj smo počasi že vpeljani v dnevno rutino klikanja. Delaj. Treniraj. Izpolni ukaze. Ovce. Poskusni zajčki. Se najdete v tem? Ker je to konec koncev samo igra z ozko definiranimi pravili, je prostora za aktivizem zelo malo (o tem vam lahko kaj več pove Ice Killa in kam se je izgubil njegov prvi račun Howly), saj je ta lahko hitro zatrt. V naši naravi je, da smo agresivni in hočemo čimveč v najkrajšem času. To ne pomeni, da so vsi poskusi spremembe obsojeni na propad. Potrebujemo le boljšo organiziranost, premišljenost, enotnost. Cilj. Vsak konflikt je samo ovira in najslabše je, če je povzročen znotraj skupnosti same. Ko skupnost postane enotna, za konflikt poskrbijo upravljavci igre. Nove nagrade, nove misije, novi popusti, novi dosežki. To so gonila konfliktov in konec koncev tudi (trenutno) srce igre. Meni počasi že presedajo in želim si sprememb na bolje. In energije, da bi jih udejanjil. In idej. In skupnosti. Vzemite si čas in premislite, kaj bi si želeli spremeniti na bolje, kaj vam manjka in česa si ne želite. Bodite objektivni. Bodite kritični. Ne misliti samo nase in na svojo korist. Napišite članek. Predstavite idejo. Dobite podpornike. Gradite mrežo. Bodite glasni. Takrat bo prišlo do sprememb.

Berite. 🙂 Že od nekdaj sem pisal veliko, na dolgo in na široko. Upam, da ne samo zase. 😉

o>