Concilium Vaticanum Secundum

Day 2,353, 12:45 • Published in Slovenia Slovenia • by Vikonte
Potek koncila
Papež Janez XXIII. je sklical Drugi vatikanski koncil manj kot sto let po predhodnem Prvem vatikanskem koncilu, kar se je mnogim zdelo prezgodaj in nepotrebno. Vendar pa je Janeza XXIII. vodila močna želja, da bi temeljito moderniziral Cerkev. Njegova želja po spremembah je bila tako intenzivna, da je napovedal sklic koncila že januarja 1959 - manj kot tri mesece po tem, ko je bil izvoljen za papeža. Papeška bula Humanae salutis, s katero je uradno sklical koncil, je izšla 25. decembra 1961.

Koncil se je začel 11. oktobra 1962 kljub nasprotovanju tradicionalistov, ki so trdili, da po razglasitvi papeške nezmotljivosti (na Prvem vatikanskem koncilu) nov koncil sploh ni potreben. Veliko udeležencev pa se je strinjalo z Janezom XXIII., da mora Cerkev razumeti znamenja časov in začeti s prenovo. Po smrti Janeza XXIII. so nekateri tradicionalisti mislili, da bodo lahko delo koncila ustavili, vendar pa je novoizvoljeni papež Pavel VI. nadaljeval z usmeritvijo svojega predhodnika in že takoj izjavil, da je treba odpreti okna in Cerkev temeljito prezračiti.

Številni verniki ocenjujejo Drugi vatikanski koncil kot prelomni dogodek v zgodovini Rimskokatoliške Cerkve in krščanstva nasploh. Nekateri teoretiki celo ločijo »predkoncilsko« in »pokoncilsko« Cerkev. Nekateri pomembnejši rezultati koncila:

Koncil je temeljito prenovil potek liturgije, uvedel bogoslužje v domačem jeziku in ukinil prevlado latinščine.
Koncil je podal smernice za večjo in aktivnejšo vlogo laikov pri bogoslužju in pri upravljanju cerkvenih zadev. S tem se je Cerkev začela razvijati v smeri večje demokratičnosti.
Koncil je aktualiziral službo stalnega diakona (pred tem je bil diakonat samo stopnica na poti do mašniškega posvečenja).
Koncil se je zavzel za ekumensko zbliževanje različnih krščanskih Cerkva in tudi manjših krščanskih skupnosti. Prvič po dolgih stoletjih so bili na koncil povabljeni tudi predstavniki drugih krščanskih Cerkva.
Koncil se je zavzel tudi za dialog z drugimi (nekrščanskimi) verami. Podariti velja, da je pred tem Cerkev videla druge vere zgolj kot zmote, po sklepih koncila pa je treba v vsaki veri videti elemente Božjega razodetja, le da je to razodetje v drugih verah manj popolno kot v krščanstvu.