Doba računalnikov ubija pravljice in domišlijo otrok!

Day 2,047, 13:55 • Published in Slovenia New Zealand • by Weendy

Že od malega imam rada pravljice in vse kar je pravljično. Kot edinka sem dostikrat igrala sama, svojimi igračami in moja domišlija mi je ustvarila svoj svet, kjer sem ustvarjala svojo pravljico.
Tudi mama pravi, da sem se najraje igrala sama s svojimi barvicami. Ja barvice, te sem imela najraje, pa ne samo za risanje, ampak za igranje. Vse sem imela pospravljene v veliki škatli, nato pa sem jih lepo ošilila in zložila po barvah. Vsaka barva je bila svoja družina in še zdaj imam sliko kako so oživele barvice, se odpeljale v šlo, službo itd... Pravljice so mi ustvarjale živo zgodbo in risanko.
Temu se bi današnji otroci, ki so stari 6-9 let, smejali. Saj so svet pravljic prevzeli računalniki in igrice. Komaj da uporabljajo barvice, pobarvanke, škarje in nože.. Njihove metorične sposobnosti pa se z vsako generacijo manjšajo, kar sem tudi sama opazila skozi leta dela z otroci pri tabornikih. Brez težave uporabljajo računalnik, telefon, mp3, psp in ne vem katere vse naprave. Nastane pa težava, ko je potrebno uporabiti škarje ali nož, kaj šele kako vrv. Groza groza...
Vedno bolj se mi zdi, da ta elektronika ubija njihovo otroškost, domišljijo in igro. Saj se le redko sprostijo in dovolijo, da jim domišljija ustvari magični svet okoli njih. Vedno manj poznajo pravljice, saj so jih zamenjali junaki raznih komercialnih risank (kot so ben10 in winx). Te risanke so veliko manj magične, pravljične in nedolžne, kot tiste, ki smo jih mi gledale. Vse je proizvedeno za namen prodaje (zveskov, igrač, žog, oblačil itd) in ne zato, da bi spodbujali domišljijo in igro. Imajo zgodbo, vendar pa ne dajejo prostora da bi odplaval v drugi svet.
Sama sem velika ljubiteljica risank in risanih filmov, vendar pa ga ni čez povedano pravljico. Še zdaj se spomnim pravljic, ki mi jih je babica pripovedovala na počitnicah. Pravljice o palčkih, srnicah, vilah in medvedkih. To so bili moji najljubši trenutki, saj so bile doživet, iskrene in lahko sem jih pomagala ustvarjati. Te pravljice tudi sama rada pripovedujem na taborih, ko skupaj v senci kakega velikega drevesa počivamo po kosilu. Zato nikar ne pozabite na pravljice, ki so vam jih govorile babice ali mame, zapišite jih, govorite jih naprej svojim otrokom. Saj ni lepšega darila, kot pravljica, ki te popelje v svet domišljije. Zato vam naj vam ne bo nerodno brati pravljic, risati z barvicami ali barvati pobarvanke. Prepustite se svoji domišljiji za nekaj minut na dan in videli boste, kako ves stres in težave izginejo.

Ps: če ima kdo kako pravljico, naj mi jo pošlje 😉