Prijatelji pridejo in grejo. Tudi najboljši.

Day 2,742, 04:04 Published in Slovenia Slovenia by manicni poet

Ne vem ali je to posledica psihoterapije ali zgolj normalno odraščanje, ampak v mojem življenju se je naenkrat pojavilo nekaj ljudi, ki me imajo res radi. Takšnega kot sem. Z vsemi človeškimi napakami in tudi prednostmi. To so ljudje, ki sem si jih želel v svojem ožjem krogu, saj si med seboj izmenjujemo razne ideje in na nek način z majhnimi koraki in vsak po svojih močeh izboljšujemo naš planet.

Vrtnarji in kmetje dobro veste, da je treba včasih sadno drevo razredčiti, da požene lepše in bolj zdrave plodove. Popolnoma dobra hruška tako leti na kompost, a vseeno bo namesto nje druga zrasla večja in polnejšega okusa. Enako je z ljudmi, ki te obkrožajo. Včasih je treba koga odrezati.



Hudo je, ko odrežeš prijateljico, ki jo označiš za najboljšo. A, ko sem se ji odpovedal, nisem čutil nič. Pa ne zaradi zdravil v mojem sistemu. Enostavno sem se v tistem trenutku zavedel, da je to to. Najin objem ob prihodu je bil zadnji. Na ulici se bova težko srečala, če pa, bo to bolj “živjo, kako?” scena.

Sem slab človek, ker se ne pustim jebati? Ker od prijateljev pričakujem, da so ob meni, ko jih potrebujem. Ok, pričakovanja vodijo v razočaranja. A vsak rabi nekoga, ki ga lahko pokliče ob šestih zjutraj, če ga rabi, in bo ta človek prišel, te objel in spil kavo s tabo. Mar ne bi bilo lepo, ako bi imel vsak vsaj enega takšnega?