Preveč dobro, da bi bilo res

Day 2,171, 17:02 • Published in Slovenia Slovenia • by Dauk.94

To zgodbo mi je poslala prijateljica s prošnjo, naj jo objavim v svojem eRep časopisu.

No, pa ji dajmo priložnost, da nam pove svojo zgodbo.
V+S+S dobrodošli 🙂


Moja zgodba

Življenje je težko. Kaj kmalu dojameš, da svet ni takšen kot bi moral biti. Ni vse po tvojih pravilih. Šele takrat, ko si rečeš »preveč je dobro da bi bilo res,« se zaveš, da so te besede preklete... NIKOLI NE IZGOVORI TEGA! Potem gre vse k vragu. Raje si reci: »Popolno je.« Ali pa: »Resnično je.« Ko pa enkrat misliš »preveč dobro je, da bi bilo res« in če to še izrečeš, bo že v 14ih dnevih vse po starem, če ne še slabše. Še ena slaba izkušnja izmed mnogih v letu 2012-2013. Začelo se je z majhnim, misleč nepomembnim padcem, a se je izkazalo drugače. Doživela sem življenjski padec, kot ga še nikoli nisem izkusila. Nekaj tako krutega ter mučnega ne privoščim nikomur. Najslabše je, ko se ti ne podre samo ena stvar v življenju, ampak ko izgubiš vse. Ko stopiš v nepoznan svet. V mračno, temačno obdobje.

Vse se ti sesuje. Šola ti ne gre, nisi skoncentriran, ne moreš se učiti, postane ti vseeno za vse. Vse, za kar si se kdajkoli trudil, je brez veze. Brez pomena. Za en k****. Postopoma se zaradi tega začnejo družinske težave, prepiri, slaba volja, vpitje, da te sliši cela ulica, da se že zamisliš kam to pelje. A tebi je še vedno vseeno. In ker ti je vseeno, izgubiš prijatelje. Briga te za njih, briga te zase. Sčasoma začneš biti vsak dan slabe volje, z mislimi »nihče me nima rad.« Da si ublažiš psihično bolečino, si povzročiš fizično. Še preden se zaveš, si v takem dreku, tako globoko, da ne veš, kako se boš sam potegnil ven. V mislih začneš dvomiti. Dvomiti v namen svojega obstoja. »Ali je vredno da sem tukaj?« Hamletov »biti ali ne biti«. In ko si že pred tem, dobiš tisti nepomembni sms. Trenutek, ki vse prekolje. Nepomemben sms, a hkrati usoden. A kmalu po tem, ko se končno postaviš na noge, te življenje udari nazaj in pravi: »Ne, ni bilo še dovolj!« Vendar kmalu posije žarek sonca ter upanja v tvoje življenje. Takrat se vrnejo pravi prijatelji. Prijatelji, katere nisi opazil. Zdelo se je, da jih ni bilo tam, a so ti vedno stali ob strani. Spravljajo te v dobro voljo, ti pomagajo narediti šolo, te spodbujajo... Počasi začneš čutiti, živeti, se spodbujati, uvesti nov način življenja, pa čeprav še zmeraj nisi šel čez vse. A brazgotine ostanejo, ni tako? Vedno se boš spominjal tistih lepih trenutkov. Ležali bodo v srcu. So le tvoji in jih ne moreš zbrisati, pa če se še tako trudiš. Najpomembnejše pa je, DA TI JIH NIHČE NEMORE UKRASTI! In ko se tega zaveš, postane svet lepši. Začneš si govoriti lepe besede, se motivirati, iskati načine kako lažje preživeti. Prvi korak: imej se rad! Ostani takšen kot si. To je najpomembnejše! In s tem dobivaš nov zagon za življenje. Vidiš da je svet lep. Da ni vse črno. Da se da preživeti. Vsak človek ima svoje padce, svoje vzpone, svoje ovire. Z vsakim padcem ali oviro, ki jo premaga, postane močnejši. Ne glede na vse, ostani zvest sam sebi. To te bo rešilo!

»Zakaj ljudje padamo? Da se po padcu vedno ponovno dvignemo.«

To je moja zgodba in nihče mi je ne more vzeti, lahko jo le delim z vami!