Kako sem spoznal Anona

Day 2,332, 12:00 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Zadnje čase se veliko govori o Anonu. Zato sem se odločil, da povem svojo zgodbo. Ne obvladam fotošopa, zato bom povedal čisto resnico. Takole gre ...

Spoznal sem ga v prejšnjem življenju, ko sem še tlačil ezemljo kot Manični Poet. Srečali smo se na ulici, jaz, on in pokojni Fidel Castro, ki so ga nekaj mesecev kasneje reanimirali. "Kje si Manični," je zatulil, s flašo tavžentrože v eni roki in tablico v drugi. "Ravno sem shekal guest listo diskača black panterjev, greš zraven?" Itak nisem imel drugega za početi, pa sem potegnil en šluk iz flaše, potipal po žepih, če bo za rundo, in smo šli.



Seveda smo šli mimo vrste, na VIP vhod. Anon je vstopil s stilom, užgal Baby Anno po riti, ko nas je presenečena iskala po guesti, medtem ko je Plemenko pretipaval Fidela, če ima slučajno kje zataknjen kak pipec. "Da ne bo štale, pubeci," je rekel, na kar je Anon odvrnil s pogledom Clinta Eastwooda. Plesišče je bilo na pol prazno, dva tipa sta se slinila po Weendy, zato smo jo zavili direktivo za šank. Anon je potegnil mošnjiček iz gat. Ja, dobesedno segel si je v gate in izvlekel rjav mošniček, kot nek srednjeveški trubadur, in iz njega stresel prgišče zlatnikov na šank.



"Flašo najboljšega ruma," je zatulil proti Andreychiki, ki mu je neimpresionirana odvrnila, da ma ravno čik pavzo in da naj si - poskusil bom natančno povzeti njene besede - vtaknemo te zlatnike v svoje žabarske guzice. Anon je dve sekundi procesiral, nato pa vzel enega od zlatnikov in si ga začel tlačiti za gate. Tokrat z zadnje strani. Fidel se je samo režal, mene pa tako ali tako nič več ne preseneti.

Anon je stopil za šank, zagrabil steklenico Havane in tri kozarce, limeto in črno slamico, za katero nočem vedeti, kje je končala. Premaknili smo se za eno od miz in po nekaj popitih kozarčkih sem ga vprašal, če je '93 letnica njegovega rojstva, pa je odvrnil, da toliko meri od levega nipla do konca tiča. Nisem preverjal, je pa rekel, da naj vprašam hosteso, ki se nam je nasmihala na drugi strani plesišča, če ne verjamem.



Kakorkoli, obratnosorazmerno s praznenjem flaše se je plesišče polnilo. In smo šli v akcijo. Anon je zagrabil prvo bejbo, jo obrnil, nagnil, zažvalil in ko mu je primazala šamar, hujši od Brucovega udarca s Q7 tankom, in je padel na tla, se ni pobral, ampak je kot gosenica puzal po plesišču in vsaki pogledal pod kiklo. "Fanta, Tečka je spet brez gat," je še zatulil, preden ga je utišala Andreychikina brca v mednožje. A Anona to ni ustavilo. S tal se je dobesedno izstrelil na noge, naredil "can't touch this" gib pred njo, jo zagrabil za joško in zbežal kot mali otrok.



S Fidelom sva se le spogledala in jo ucvrla za njim. Anon je stal pred diskačem, kazal Plemenkotu fakiča, in scal z vetrom, da je neslo skoraj do vhoda. Plemenko ga je samo opazoval, s človekom, ki ima 93 centimetrov od bradavice do konca tiča, tudi jaz ne bi upal češenj zobati. Ko je končal, je mirno izvlekel zlatnik iz gat, ga vrgel na pločnik pred vhodom in zavpil: "Malo še trenirajte, panterčki, niste še slišali zadnje od mene!" In odpujsali smo domov.

To je zgodba nekega večera, ki sem jo moral deliti z vami, si olajšati dušo in pokazati še en obraz umotvora ene največjih afer v sodobni zgodovini eRepublika. Anon, ne daj se!