Join the new world

V zadnjem času se še zdi, da nekateri igro jemljejo preveč resno čeprav obenem ironično čutijo potrebo po posrednem nenehnem poudarjanjem zavedanja da je to samo igra. Zanimiv je s tem povezani slovenski fenomen: igro ne igramo tako, da igramo svoje vloge in gradimo zgodbo pač pa tako da nenehno vse spominjamo da je igra samo in zgolj igra. Ko igramo igro menimo, da moramo tako sami kot vsi ostali okoli nas to imeti nenehno v mislih.
Postavlja se vprašanje: ali je smisel sproščanje ob igri res to, da se razmišlja o igri kot orodju; ali je smisel sproščanja to da padeš v igro? Včasih smo še gradili na zgodbi...včasih ni šlo za predstavljanje suhoparnih vojaških dejstev ali pa splošnih skoraj horoskopsko predstavljenih programov kandidatur. Včasih smo v si prispevali temelje zgodbe jo skupaj ustvarjali in držali skupaj tudi ko nas v to ni prisilil zunanji sovražnik; zdaj pa se zdi da za dogajanjem ostajajo le dolgočasno napisana dejstva, ki ostajajo nepovezana.
...enotnost zaradi dolgčasa ob pomanjkanju zgodbe zbledi...
Tudi zgodovino ne ustvarjamo brez ustvarjanja pravih ne-zdolgočasenih zgodb, ki bi nas družile.
Zaradi do sedaj vloženega časa seveda večina pri tem dejstvu ne odneha z igro pa čeprav velikokrat s temi svojimi strahovi druge (predvsem novince) straši. Namesto odhoda tako večina raje dolgčas prežene bodisi z krajami/goljufijami, bodisi z dobrimi deli, bodisi z pljuvanjem po drugih z ali brez pravih razlogov.
Postali smo veliko bolj kritični eden do drugega kot smo bili kadarkoli prej in zato od vseh zahtevamo več včasih človeško gledano preveč.
Ljudje nismo popolni in pričakovanje popolnosti je neumnost. Ko naredimo napako jo moramo znati zaznat priznat, ko jo vidimo pri drugih moramo nanjo opozorit, predlagati izboljšave in mu kasneje tudi odpustiti. Zaznat ne smemo samo napak ampak tudi dobre stvari jih pohvaliti in pokazati, da cenimo vložen trud. Tako se bo morda kaj spremenilo...morda...
Dokler bo tedanji trend v veljavi se nam bo pa občutek po nepoštenosti drugih vedno zdel možen. V mislih se nenehno razmišlja o možnosti napak.. Zaupanje izgine. Vse več neprimernih medosebnih odzivov, ki vodijo v zamere ali celo prepire pa ostane v spominu ljudi. Smo slovenci res lahko zgolj nepovezani, razbiti po koščkih celote in drug do drugega zajedljivi ljudje? Trenutno stanje kaže, da k temu še naprej strmimo čeprav nam to morda ne ustreza najbolj...

Vsak lahko nekaj naredi da se stanje vsaj malce popravi. Vsak ve zase kaj lahko naredi...Kar si pa jaz mislim pa je: fantje rabimo napisati zgodbo ne pa samo kopirati slik deklet iz platnic!