Prešernov Franc

Day 2,637, 05:45 • Published in Slovenia Slovenia • by Ekfant
Tale , bolj mladostna poezija izhaja se iz dunajskih časov, ko je domačim pisal, kaj počne tam :

Se z bukvam' usájam
pa belim glavó -
pa z'jala prodajam
pa gledam takó.
Do sedmih ležim
Še komaj se zganem
se s fant' pokosim.
Kaj drugi počnejo
jaz tud' to storim
Če v vodo poskoč'jo,
jaz tudi za njim'


Z študentskega časa so tudi verzi, položeni v usta materi sošolca Matija Gollmayrja, ki je silila sina v lemenat:

Če s mislil, vlačugar,
vlačit se tako,
te treba v Ljubljani
nikol ni bilo.

Ti lahko dobil bi bil
conto doma,
da b' kozje molitve
učila te bla.

Precej nespodobnih gre na račun ženskega redovništva. Prešeren naj bi s kredo napisal na vrata uršulinskega samostana, ko je šel mimo ob pozni uri:

Do zdej ste b'le še d'vice,
do zdej še niste dale,
do zdej ste jo imele
zato le, da ste scale.


Prešeren si je po pričevanju sestavil tudi nagrobni napis in ga zaupal Albini, mladoletni hčerki Ane Jalen : "Tukaj počiva France Prešeren, nejeveren in vendar veren." Po neuspelem poizkusu samomora, ko se je šel obešat na žebelj v Jelenovi gostilni ali po drugih virih v gostilni Pri stari pošti in ga je gospodinja rešila, pa je zapisal: Prešeren, neveren se je obesil za cviren. Natakarici pri Šestici, ki ga je menda dražila z verzi (neznani informator se spomni samo njihovega zaključka) "strgan rokav / Prešeren, ne bo ti več stal", naj bi sledil pesnikov odgovor:

Lička bledijo,
joški visijo,
luknja velika
Prešerna ne mika.


V pesmi o Repiču se norčuje se iz priimka njegovega profesorja Elije Rebiča :

V Ljubljan je en moš,
K men', da je tič,
Pa ni tič; -
Le od tiča - repič.


Dve blondinki se sprehajata po parku, ko prva reče:
“Glej, knjiga! Brž jo vrniva lastniku.”
“Kako pa bova vedeli, kdo je lastnik?” zanima drugo.
“Kako si neumna! Ne vidiš da piše France Prešeren!?




Lep Prešernov dan!

Pa na zdravje ! Ekfant 😃